Najprej je potrebno poiskati domovanje voluharja. Odpravimo se na sprehod s palico in jo poskušamo zapičiti v tla, če se nam palica udre smo zagotovo naleteli na voluharjev rov. Sistem rovov je zelo razvejan na različnih koncih pa prebiva več družin. Rove odkrijemo z motiko in ker voluhar ne prenaša prepiha, bo rov skušal zakriti s prstjo.

Lahko mu nastavimo hrano (korenje ali krompir) in čez dan ali dva pregledamo mesto. Če je rov odprt, hrana pa je ostala nedotaknjena, lahko sklepamo, da voluhar v tem rovu ne prebiva več, manjša možnost pa je tudi, da je voluhar zaznal naš vonj in zato po vabo ni prišel. Vonj preprečimo tako, da ob nastavljanju vab uporabljamo rokavice. Ko odkrijemo, da so rovi naseljeni, prednje postavimo Glodacid žitno vabo, ki jo drugače uporabljamo za preganjanje miši in podgan.

Malce bolj grob način zatiranja voluharja je z uporabo Vivera kemocid patronov. Vrvico na koncu patrone prižgemo in ga z gorečim koncem vstavimo čim gobje v rov, nato pa jamo zasujemo. Gost dim se bo razvlekel po rovu tudi do petnajst metrov od vstavljene patrone. Kadar so tla zelo prerita, dim na posameznih mestih uhaja ven, zato je te luknje potrebno zasuti. V ta namen si predhodno pripravimo samokolnico zemlje. Kjer dim uhaja skozi tla, naložimo lopato ali dve pripravljene zemlje. Dimni plini, ki jih ustvarja goreča patrona, zanesljivo takoj uničijo zalego v gnezdih. Če uporabimo patrone v pravem času, bomo uničili mladiče in s tem zmanjšali število živali v populaciji. Kadar voluhar prične intenzivno ustvarjati nove rove, je to znak, da smo uničili gnezdo in si ustvarja novo bivalno področje. Na mesto, kjer je uničeno gnezdo, se namreč ne vrača in ga odreže od sistema obstoječih rovov. Z odraslimi voluharji moramo biti še nekoliko bolj vztrajni. Stisniti jih je potrebno v kot in uporabiti eno ali več patron hkrati, ker so plini tako gostejši in bolj učinkoviti. Potrebno je zapliniti čim več rovov, delati pa moramo sistematično in vztrajno ter postopek redno ponavljati.