Kowloon, ki se je iz stare kitajske vojaške utrdbe razrasel v mesto brez vsakršnega urbanističnega načrta, je bil arhitekturna slepa pega v sodobnem in progresivnem Hongkongu. Če so šle favele Rio de Janeira in barakarska naselja v Indiji v širino, je šel Kawloon zaradi prostorskih omejitev v višino. Bil je simbol krčenja življenjskih površin sodobnega sveta in ostalina nekega starega sistema, v katerem so mesta organsko razvijali njegovi prebivalci, ne pa urbanisti.
Do aprila leta 1994, ko so to "grozoto" porušili.
Ob 20. obletnici konca Kowloona so pri Wall Street Journalu izdali kratki dokumentarni film, naslovljen "Mesto domišljije: Utrjeno mesto Kowloon, 20 let pozneje" (v videu spodaj), posebno izdajo svoje fotoknjige City of Darkness (Mesto teme, 1993) pa pripravljata tudi kanadski fotograf Greg Girard in njegov britanski kolega Ian Lambot, ki sta konec 80. let preživela v tem fascinantnem mestu pet let ter ga prva ovekovečila in popisala.

Iz vojaške postojanke v mesto
Kowloon so iz stare vojaške postojanke iz časa dinastije Čing zgradili kot kitajsko vojaško utrdbo. Potem ko je ozemlje leta 1898 Velika Britanija prevzela od Kitajske v najem za 99 let, je Kowloon postal posebna enklava, izključena iz tega sporazuma - to pomeni veliko svobode in malo pravil. Takrat je naselje štelo približno 700 prebivalcev, a je število po japonski okupaciji Hongkonga med drugo svetovno vojno s skvoterji skokovito naraslo.
Naselbina, katere obzidje so Japonci porušili, da so iz materiala tik ob njej podaljšali pristajalno stezo letališča Kai Tak, je s 300 med seboj s temnimi labirintskimi prehodi povezanimi stavbami rasla vse višje k nebu - ena hiška na drugi, nekatere povsem brez dostopa do zraka, vse skupaj pa prepredeno z žicami in napeljavami. 17 nadstropij.
Razvrat in kriminal med štirimi stenami
Med 50. in 70. leti, ko so mesto nadzirale t. i. Triade (kitajske skrivne bratovščine, ki delujejo kot mafijske tolpe), so se znotraj "utrdbe" močno razrasli prostitucija, kockanje in mamila. Kowloon je postal prenevaren še celo za policijo, pravijo. Še v začetku 80. let so tam cveteli bordeli, igralnice, sobe s kokainom in opijski brlogi.
Tamkajšnje "restavracije" so stregle pasje meso, v mesnicah so zaklani prašiči ležali po tleh, zdravniki pa so obratovali brez licenc. V tako kaotičnih razmerah so povsem običajna življenja živele tudi številne družine z otroki, ki so si za svoje peskovnike in igrišča izbrali kar strehe in terase utesnjenih, klavstrofobičnih nebotičnikov.
"Pet let sem fotografiral utrjeno mesto in se spoznaval z njim, z njegovimi prebivalci in njegovo ureditvijo. In čeprav se je na prvi pogled Kowloon zdel kot velik anarhičen kompromis, je dejansko deloval in do neke stopnje je deloval dobro," je zapisal Girard na svoji spletni strani. "Ljudje so dejansko delovali normalno in počeli normalne, vsakdanje stvari. Šlo je samo za to, da so vsi ti običajni opravki potekali na neobičajnem kraju." Fotograf priznava, da ko je mesto prvič videl, se mu je zdelo ena sama "orjaška grozota stavb".
Njegov sodelavec Lambot pravi, da je bil vsak obisk mesta pustolovščina zase. "Šel sem ga slikat 30- ali 40-krat, ampak ga nikdar nisi mogel zares spoznati."
Začetek konca
Na neki točki so tako kitajske kot britanske oblasti sklenile, da so razmere v mestu vseeno preveč neznosne - kakovost življenja in higienske razmere so bile krepko pod hongkonškimi standardi, kanalizacije praktično ni bilo, za vodo so prebivalci sami napeljali po stavbah na tisoče cevi, elektriko pa so preprosto kradli. Oblasti so sklenile, da je edina rešitev rušenje, načrte pa so kljub protestom prebivalcev te na videz kaotične in neregulirane skupnosti začeli udejanjati leta 1991.
33.000 prebivalcem je Hongkong izplačal 2,7 milijarde hongkonških dolarjev (250 milijonov evrov) v nadomestilih in do leta 1992 so vse Kowloonžane uspešno izselili. Rušenje so začeli marca 1993 in končali čez dobro leto. "Ob opazovanju rušilnih del sem bil fasciniran - mesto je bilo po svoje kot stroj, ki je zelo dobro delal. Rušenje pa je spominjalo na razstavljanje tega stroja - in bilo je prvič, ko si lahko pogledal v ta ustroj," je za CNN povedal krajevni arhitekt Aaron Tan, ki si je takrat za temo svoje diplomske naloge izbral prav Kowloon.
Že maja so na mestu nekdaj najgosteje naseljenega kraja na svetu začeli urejati mestni park, ki naj bi bolje predstavljal sodobni Hongkong. V spomin na Kowloon so pešpoti in paviljone v parku poimenovali po uličicah in stavbah porušenega mesta, po zelenju pa so sem ter tja razpostavljeni artefakti nekdanjega mesteca.
Model za sodoben razvoj?
Danes, 20 let pozneje, Kowloon še ni pozabljen in po svoje buri duhove še bolj kot v času življenja. Medtem ko se tudi arhitekti vse bolj ozirajo k organskemu, je Kowloon, pa naj zveni še tako bizarno, nekakšen izrojen in morda malce prekompleksen zgled za organsko stanovanjsko gradnjo, pri kateri mesto razvijajo prebivalci sami, brez arhitektov, brez načrtov in brez posvetov. Stavbe so večnamenske (stanovanja, restavracije, pisarne, trgovine vse v enem), ne pa kot na Zahodu, kjer se moraš povsod voziti z avtomobilom.
Ali, kot piše South China Morning Post, "kot arhetip za razvojni projekt, v katerem se lahko dela in živi hkrati, hkrati pa je med njegovimi prebivalci prežet z občutkom skupnosti."
"Kot arhitekt sem ob pogledu na Kowloon res občutil nekakšno ponižnost - dojeli smo, da so ljudje dejansko lahko inteligentnejši od nas, snovalcev, in da si lahko domislijo načine reševanja problemov zunaj tradicionalnega akademskega sveta," pravi Tan, ki si rad domišlja, da duh Kowloona še vedno živi v Hongkongu samemu - le na precej večji ravni.
Romantiziranje barakarskega naselja
Za Girarda je bil pogled na propad utrjenega mesta precej melanholičen: "Vsako mesto prepozno spozna, da je treba skrbeti za arhitekturno dediščino - to napako ponavljajo povsod. Ko se začneš zanimati zanjo, je že prepozno, da bi jo rešil."
"Nočeš romantizirati barakarskega naselja - točno to je bil Kowloon. Ampak bil je tudi toliko več kot samo to. Utrjeno mesto je bil nekakšen arhitekturni temeljni kamen v smislu, kakšno je lahko mesto - nenačrtovano, samooskrbovano, neregulirano. Kowloon je bil vitalen in živahen in ni bilo kotička, ki ne bi bil izkoriščen."
Dediščina Kowloona še živi tudi v popularni kulturi. Utrjena soseska iz filma Batman - na začetku temelji prav na hongkonškem utrjenem mestu, Kowloon pa je tudi eno od prizorišč romana Roberta Ludluma Bournova premoč, po katerem je bila posneta filmska uspešnica. Kowloon se pojavlja tudi v vrsti računalniških iger, kot je Call of Duty.
Kaja Sajovic