V mojem spominu je ostala Japonska dežela vljudnih, natančnih in počasnih ljudi. Zraven vseh tistih čudnih, drobnih posebnosti, ki jih je tako težko razumeti. Recimo, zakaj imajo grete straniščne školjke, zakaj se - preden vstopijo v stranišče, preobujejo v druge copate (ob dejstvu, da se v nobeno japonsko hiši ne hodi v čevljih).

Da prodajajo sadje na kupčke, ne na merske enote. Da ima vsak otrok, še preden shodi, svojo posetnico. Stikanje po japonskih trgovinah je avantura zase. Posebej sem bila navdušena nad bambusovo palčko, z žlički podobnim enem koncu in puhastem cofku na drugem. Bi mi verjeli, če vam povem, da je to orodje za čiščenje ušes?