Huaši, ki leži na vzhodu države, v provinci Džjangsu, je leta 1961 ustanovil Vu Renbao, takratni sekretar komunistične stranke. Njegov cilj je bil preoblikovati revno poljedelsko skupnost v ultrabogato skupnost, zgrajeno na spretnih adaptacijah modernih poljedelskih metod, na diverzifikaciji v jeklarne, logističnih podjetjih in tekstilni obrti.
"Mi smo prototip socialistične vasi," pojasnjujejo tamkajšnji predstavniki. "Cilj je Maova utopija."

Komuna se je vpisala na seznam borznih trgov leta 1998 in je zdaj ena sama velika korporacija, ki spominja na moderni konglomerat, ki izvaža v več kot 40 držav po vsem svetu. Huaši je kraj, kamor se Kitajci pridejo učit, kako obogateti. V času, ko se v svetovni finančni krizi preostanek sveta skuša zgolj obdržati nad vodo, je Huaši kot vzporedno vesolje.

Mini Dubaj
Osrednja točka te "vasi" z 2.000 prebivalci in manj kot kilometrom kvadratne površine je 328 metrov visok nebotičnik, katerega gradnja je stala 372 milijonov evrov, vsako nadstropje krasijo živalski kipci iz zlata in srebra, v sejnih dvoranah visijo dragoceni lestenci, hodite pa po pozlačenem marmorju in mimo akvarijev z morskimi psi. Daleč spodaj se vam pogled odpira na vile in luksuzne avtomobile.
Vsakemu vaščanu pripada delež dobička korporacije, hiša, zdravstveno zavarovanje, brezplačno olje za kuhanje in avtomobil. In to niso povprečne dobrine - vile so vse moderne in urbane (namesto socialistično-realističnih fresk delavcev, imajo te slike srečnih družin v razkošnih domovih), vozni park pa sestavljajo mercedesi, BMW-ji in iz Amerike uvoženi kadilaki.

Vas spominja na mini Dubaj - tudi po kiču, še zlasti če pogledamo neokusne replike pariškega Slavoloka zmage in sydneyjske operne hiše. A Huaši se izjemno dobro odziva na potrebe prebivalcev. Starih ustanovnih družin, znanih kot "delničarjev", je okoli 1.600, povprečen dohodek na gospodinjstvo pa znaša 120.000 evrov letno.

Delajo sedem dni na teden
Pred 30 leti je vas kazala povsem drugačno sliko: ceste so bile blatne, prebivalci so se vozili s tradicionalnimi kočijami ... vas, kot so številne druge na Kitajskem: siromašna in povsem nepomembna. Danes so ceste asfaltirane, nad pločniki so zgradili nadstreške (ob primeru dežja), mesto pa obiščeta dva milijona turistov, začudenih nad svojevrstnim čudesom sredi ruralne Kitajske.
A obstajata dva "hakeljca". Prvi je, da vsi ti prebivalci delajo vsak dan v tednu, drugi pa, da če se prebivalci odločijo vas zapustiti, izgubijo vse privilegije: stanovanje, avtomobil, zavarovanje itd.
"Socializem je dober"
Vse posle vasi vodi korporacija Džjangsu Huaši Group Corporation, na čelu katere je sin ustanovitelja današnjega Huašija Vu Šjen: "Imamo toliko investicij, da ne morem vseh niti našteti. Kriza nam niti malo ne škodi." Starejši Vu ima medtem vsako jutro govor o plusih komunistične vlade. Stihi se glasijo nekako takole: "Nebo nad Huašijem je nebo komunistične partije (...), socializem je dober, tudi Američani ga želijo (...)."

Neka huašiška družina pa razlaga: "Bili smo brez prebite pare, nato pa je v začetku 90. let sin videl oglas za delo v vasi. Prišli smo in dobili službo, kmalu pa postali tudi prebivalci. Bili smo navadni kmetje, zdaj pa živimo v krasni hiši in imamo tri avtomobile." To "krasno" hišo sestavljajo marmorna tla, usnjeni kavči in omara, polna dragega viskija.

Poleg prebivalcev za Huaši dela še 25.000 oseb. Gre za fizično delovno silo, priseljenci, ki živijo zunaj jasno označene meje vasi. Morda imajo malce višje plače kot drugod po Kitajski, a so po vseh kriterijih tisto, kar bi Marx imenoval "proletariat". "To je navadno izkoriščanje. Oni ne morejo postati enakopravni prebivalci, torej delničarji. Če bi bili vsi člani skupnosti, Huaši ne bi funkcioniral," je prepričan profesor z univerze v Georgii, Fei Ling Vang.

A na Kitajskem nihče ne dvomi o Huašijevem pomenu kot modelu uspeha naroda.