"Zapleši zame," ji reče policist, dekle se zasmeji in začne poskakovati z noge na nogo. Taki videoposnetki so za turiste, ki se podajo v džungle Andamanskih otokov, prave mokre sanje. Čudovita narava jim služi zgolj kot kulisa - cilj safarija je najti pleme Jarawa, izolirano pleme, s katerim so prvi stik vzpostavili šele pred kratkim, zdaj pa počasi spoznava zunanji svet.
Džungelsko pleme šteje 403 člane, ki so vsi izjemno zaupljivi, nedolžni in skrajno ranljivi za izkoriščanje. Otočje, ki leži v Bengalskem zalivu in sodi pod Indijo, je velikanski magnet za turiste, naloga policije pa je zaščititi člane plemena pred nezaželenimi in vsiljivimi tujci. A, kot je razvidno iz posnetka, objavljenega na Guardianu, je policist sprejel 200 funtov podkupnine, da je pripravil dekleta do predstave. "Dal sem vam hrano," jih spomni na začetku videa.

"Prepovedano fotografiranje"
Vsak dan se na andamansko cesto, ki se vije čez rezervat, zgrne na stotine avtomobilov in več 10 avtobusov turistov. Napisi pri vhodu jih opozarjajo na pravila: nobenega fotografiranja, nobenega stika z domačini, nič, kar bi člane plemena vznemirilo. Člane, ki se že zdaj komaj spopadajo z boleznimi zunanjega sveta, odkar so prvič oklevajoče pokukali iz džungle pred 14 leti.

A, kot je na lastno pest spoznal Guardian, pravila ostajajo bolj na papirju. Takoj ko so se vrata odprla, so turisti začeli šklocati, domorodcem ob cesti pa so metali banane in piškote kot živalim v divjih parkih. V prestolnici Port Blair je na prodaj veliko jarawanskih predmetov, ki jih prodajalci dobijo s pomočjo policije in zalaganja Jarawancev s prigrizki.

Domorodkam zaplojujejo otroke
Pleme je dobesedno vse bližje turistom, vse bližje drugim otočanom. Policiji zaupajo, da jih ščiti, a v resnici jih ta izkorišča. Jarawance so naučili prosjačiti, nato pa poberejo denar, v zameno pa jim dajejo njim nepoznani tobak in hrano. Možnost zlorab je očitna in obstajali naj bi celo primeri, ko so ženske plemena Jarawa rodile otroke, ki so jih zaplodili ljudje od zunaj. Teh otrok pleme ne sprejema in jih ubije, trdi Denis Giles, urednik otoškega časnika Andaman Chronicle.
Da bi zmanjšali stik s plemenom, so oblasti zmanjšale število konvojev na osem na dan, ne nameravajo pa ceste popolnoma zapreti - kot je to leta 2002 odredilo vrhovno sodišče -, češ da se preveč ljudi zanaša nanjo. V precepu so, kaj storiti - odrezati Jarawance od sveta za njihovo lastno dobro ali pustiti tistim, ki to želijo, da stopijo v stik z zunanjim svetom?
Svarila pred genocidom
Antropologi menijo, da so Jarawanci potomci prvih ljudi, ki so se odselili iz Afrike. Njihovo življenje je preprosto - moški z lokom in puščicami lovijo prašiče in želve, ženske nabirajo sadje in točijo med. Bogov nimajo, in ko umrejo, jih pustijo pod drevesom, dokler ne ostane le še skelet. Nato pleme priveže kosti nase, da bi jim prinesle srečo na lovu.
Šele leta 1998 so začeli zahajati iz džungle, potem ko si je eden izmed njih zlomil nogo in so ga oskrbeli v bolnišnici. Ob vrnitvi je navdušeno razlagal o zunanjem svetu, tako da so preostali opustili sumničavost.
To je bilo usodno: ob ljudeh zunanjega sveta so spoznali tudi ošpice, mumps, tobak in alkohol. Strokovnjaki opozarjajo, da bi sobivanje jarawancev z zunanjim svetom pomenilo genocid nad njimi. Vlada pravi, da si prizadeva preprečiti najhujše, a ob tem priznava, da nekateri policisti res kršijo pravila, a da jih za prekrške sankcionira - recimo tako, da njihovo napredovanje odloži za pol leta.
Jarawancev je bilo konec 18. stoletja okoli 10.000 - zdaj jih je le še nekaj 100 in počasi izginjajo. "Izgubili so voljo do življenja," pravi Denis Giles. "Vlada jim je dala vse možnosti, dala jim je službe, a začeli so piti in prosjačiti. Izgubili so svoje samospoštovanje, svoj jezik in svojo kulturo."
Za turiste so, kot kaže, še vedno dovolj velika eksotična atrakcija. Dokler jih še bo kaj sploh ostalo.