Muzej domuje v pokrajini Ačeh, ki so jo cunamiji prizadeli najhuje, v štirih nadstropjih pa so na ogled številne fotografije žrtev, zgodbe preživelih in celo simulacija podmorskega potresa, ki je povzročil uničujoče valove. V muzeju je opisan tudi potek pomoči tako indonezijskih oblasti kot tujih držav in številnih organizacij, ki je omogočila, da se življenje počasi vrača na ustaljene poti.

Skupaj je bilo zbranih več kot 13 milijard dolarjev pomoči za hrano in prebivališča preživelih ter obnovo opustošenih obal, ki so bile pred 26. decembrom 2004 priljubljene destinacije za številne popotnike iz vsega sveta.

Po besedah indonezijske vlade je muzej, ki ga je zasnoval lokalni arhitekt Ridvan Kamil, pomemben del procesa okrevanja, z njim pa izražajo spoštovanje vsem žrtvam. Hkrati bo muzej tudi točka, kjer se bodo prihodnje generacije lahko poučile o grozoviti tragediji in razumele vzroke zanjo.

Kljub dobrim namenom pa tudi odprtje muzeja ni minilo brez nasprotovanj: številne od več kot 700 družin, ki še vedno živijo v barakah v Ačehu, so bile razočarane, da so porabili več milijonov za muzej. »Najprej bi morali poskrbeti za nas,« je prepričana 50-letna Anisah Tahir, ki skupaj z možem in dvema otrokoma živi v majhni sobi v kampu v prestolnici pokrajine v Banda Ačehu. »Potrebujemo dostojen dom za življenje in spanje.« Indonezija sicer leži v t. i. ognjenem obroču, ki ga sestavlja niz vulkanov in razpok na pacifiški plošči in ki je eno od najbolj potresno ogroženih območij na svetu.

K. T.