Negativnih podob, ki nam jih o tej komunistični oazi servirajo mediji, je še mnogo, zgodb prav tako. Pa vendar, Severna Koreja, z uradnim imenom Demokratična ljudska republika Koreja, naj bi v zelo kratkem postala prava turistična uspešnica. Tako vsaj trdi britanska turistična agencija s sedežem v Pekingu, Koryo Tours, agencija, ki vodene oglede v "zloveščo" državo organizira že 16 let.

"Kljub izjemno slabemu slovesu severnokorejski turizem iz leta v leto kaže rast, čeprav počasno," je dejal vodja agencije Simon Cockerell, ki ni pozabil povedati tega, kar je sicer več kot očitno - da kitajsko prestolnico vsak dan obišče več tisoč tujcev, Pjongjang, ki je od Pekinga z letalom oddaljen le dobro uro in pol, pa tako rekoč - nihče.

Slavolok kot v Parizu - a še mogočnejši
Novinar revije Time, Gary Jones, je bil eden redkih srečnežev, ki je imel priložnost začutiti utrip morda najbolj hermetično zaprte države na svetu. Njegov potopis gre takole:

"Petdnevno potovanje, moje drugo v to državo, prvič sem jo obiskal leta 2007, je bilo polno ogledov vseh vrst. Ob prihodu v Pjongjang nas je vodič takoj z letališča "nagnal" na ogled Slavoloka zmage, mogočnega kamnitega spomenika, ki poje slavo odporu Severnih Korejecev do japonske kolonialne nadvlade v prvi polovici 20. stoletja. Z višino 60 metrov je, seveda premišljeno in skrbno načrtovano, še bolj mogočen kot pariški slavolok, po katerem so ga Severni Korejci tudi posnemali. Okoli spomenika sem videl povsem enake prizore kot pred dvema letoma. Bulevar z desetimi voznimi pasovi je bil vse, le napolnjen z avtomobili ne. Kot običajno. Sem ter tja je pripeljal mimo le kakšen svetleč Toyotin landcruiser, ob katerem si se moral vprašati: Kdaj so pa tebe pripeljali v deželo?

Fotografiranje nič več prepovedano
V naslednjih dneh so sledili ogledi, ki se niso kaj veliko razlikovali od zgoraj opisanega, kot sta 20-metrski bronasti kip nekdanjega predsednika Kim Il Sunga in stolp Juche Tower, ki ponuja krasen pogled na mesto. Nič novega. Vseeno pa vse ni bilo enako. Opazil sem, da so turistične vodičke, ki nas niso spustile izpred oči in jih je določila država, postale nekoliko prijaznejše in mehkejše, v življenju nekaterih prebivalcev Pjongjanga pa so se pojavile drobcene, a vendarle opazne izboljšave.

Ob obisku leta 2007 je bila moja vodička vljudna, nekaj čez 20 let stara gospodična Kim, ki je ves čas vztrajala, da z avtobusa nikakor in pod nobenim pogojem ne smemo fotografirati. Zdaj, v letu 2009, je bil odgovor prav tako prijetne in približno enako stare gospodične Han, ko smo jo prosili za dovoljenje za fotografiranje, sproščen "Seveda!"

Prenosniki postajajo navada
Gospodična Han je bila izredno ponosna na svoj prenosni telefon, ki ga je - to je priznala z mešanico sramu in ponosa -, prejela od svojega severnokorejskega fanta. Kot mi je dejal Cockerell, se po Pjongjangu šušlja, da naj bi imelo kar 50.000 meščanov svoje mobilnike. Obstajajo sicer trije modeli, vsi kitajske izdelave, ki se jih v trgovinah dobi za okoli 210 do 280 dolarjev.

Domačini jih uporabljajo tudi zato, da se z njimi dogovorijo za večerjo v najbolj "in" restavraciji v mestu, ki ponuja pečene piščance. Porcijo dobite za okoli 12 dolarjev, a bolj toplo boste sprejeti, če boste v državo prišli z evri. Pjongjang je nedavno dobil tudi svojo prvo restvaracijo z italijansko prehrano, v kateri jedi kuhajo Korejci, ki jih je država pred tem poslala na izobraževanje v Neapelj in Rim. Za zelo okusno, ravno prav hrustljavo pico, je treba odšteti manj kot 12 dolarjev.

Počasno odpiranje svetu
Mobilniki? Pica? Ocvrt piščanec? V mestu je nastal tudi bowling center (morda sta celo dva), v hotelskih sobah pa nas je na televiziji presenetil program BBC News. To ni bil več Pjongjang, ki smo ga pričakovali in na katerega smo bili navajeni. Nad takšnimi spremembami ne bi smeli biti tako šokirani, nas je skušal pomiriti Cockerell, medtem ko smo za 70 centov srkali svetlo pivo v baru Paradise v središču prestolnice. Tuje poročanje o Severni Koreji je izredno posplošeno, ves čas je med vrsticami mogoče prebrati besede: 'Tukaj preizkušajo jedrsko orožje.'

Te postopne in rahle spremembe v življenju Severnih Korejcev ne sodijo med stereotipe, ki jih "servirajo" novinarji zahodnih držav, saj jih mnogi dojemajo za nepomembne, malenkostne. A nekateri vseeno opazimo napredek. Zame je dejstvo, da je v Pjongjangu mogoče dobiti pravo pico, novica. Velika novica," končuje reportažo Gary Jones.