Izbrali smo si enotedensko potovanje po turški rivieri sredi oktobra, kjer agencija gostu obljublja ogled vseh pomembnejših znamenitosti, ob tem pa še t. i. all-inclusive paket in namestitev v hotelu s 4 zvezdicami. Vse skupaj za 74.900 tolarjev. Ob ceni zastrižemo z ušesi. Že res, da nismo več v visoki sezoni, vendar bi bil "domač" izračun približno takšen:

• polet 20.000 tolarjev,
• all-inclusive nočitev v hotelu s 4 zvezdicami: najmanj 15.000 tolarjev x 7,
• doplačila za potovanja in hrano na poti: najmanj 20.000 tolarjev.

Skupaj skoraj 150 tisoč tolarjev, pri čemer letaliških taks sploh še nismo upoštevali. Agencija nam to obljubi za pol cene. Kot se je izkazalo, so nas čakala presenečenja. In ne nujno negativna!

Koliko velja, organizator dokaže pri zanesljivosti
Zakaj smo izbrali takšno potovanje? Prava preizkušnja za kakovost agencije oz. organizatorja je prav večdnevno potovanje. Če odidemo na počitnice v nek hotel iz kataloga in v njem prebijemo kakšen teden ali dva, bo raven storitev večinoma odvisna le od hotelskega osebja. Na počitnicah v obliki potovanja pa je izjemno pomembna zanesljivost organizatorja.

Ta mora namreč urediti vse potrebno, da gostje nemoteno potujejo iz kraja v kraj: krajevne agencije morajo imeti pripravljene avtobuse s točnimi vozniki, restavracije ob poti imeti pravočasno kuhana kosila za lačne turiste, vodiči morajo biti pripravljeni na desetine vprašanj, hoteli na končnih destinacijah pa sprejeti goste le za eno noč in pri tem ne zamešati njihovih sob. Vse mora torej biti skrbno pripravljeno. In to za majhen denar? Preverimo!

Počitnice presenečenj
Ob prijavi na potovanje v Turčijo po dumpinški ceni takoj doživimo presenečenja, ki potrdijo pravilo, da se splača brati droben tisk. Prvo je to, da potovanja ne organizira slovenski organizator, ampak avstrijski. Zato bodo vodiči govorili nemško. To ni ovira, zato sprejmemo. Drugo presenečenje: poleta ni s kakšnega od slovenskih letališč, pač pa iz avstrijskega Gradca. Tudi to sprejmemo. Konec koncev ima večina SV Slovenije do Gradca bližje kot do Brnika, pa tudi iz Ljubljane je Gradec samo dve uri in pol vožnje. Novo presenečenje: imena hotela ne vemo, ker namestitev izberejo sproti. A nič hudega, tudi če bi nam ga povedali, nam to najbrž ne bi pomenilo prav nič. Četrto presenečenje: letališke takse so že vključene v ceni. Doplačamo samo prijavnino in parkirno mesto na letališču (to po želji).

Za dva tako odštejemo nekaj tolarjev manj kot 160 tisočakov, torej 80 na osebo. Za primerjavo: v Portorožu, kamor bi se morali pripeljati sami, bi za ta denar lahko štirikrat prenočili v hotelu s 4 zvezdicami, brez all-inclusiva in izletov.

Turčija, prihajamo!
Sredi oktobra se odpravimo na potovanje. Polet je popoldan in je točen, tako da v Antalyo priletimo zgodaj zvečer po krajevnem času. Za letalskega prevoznika slišimo prvič: izkaže se, da gre za mlado turško čartersko letalsko družbo s samo nekaj letali v floti, ki pa so sodobni airbusi. Raven postrežbe je v redu, čeprav bi nam stevardese lahko naklonile kakšen nasmeh (več). Za razliko od nekaterih veliko bolj uveljavljenih letalskih prevoznikov na 2,5 ur dolgem letu ne dobimo zgolj rogljička, ampak pravo minikosilo s testeninami in sladico.

V Antalyi ne boste nameščeni
Sledi prevoz v hotel in novo presenečenje. Tisto, kar v agencijah prodajajo kot dopustovanje v Antalyi, je treba vzeti z rezervo. V Antalyi, ki je eno večjih turških mest, je letališče, hotel pa je lahko oddaljen tudi sto kilometrov. Torej približno tako, kot da bi izbrali potovanje v Ljubljano, vaš hotel pa bi bil nekje vzhodno od Celja. Ali vam to ustreza ali ne, je stvar posameznika. Gotovo pa ima to svoje prednosti, saj kopanje v morju ob turškem velemestu glede čistoče gotovo ni tako prijetno kot kopanje sto kilometrov stran.

Povezave med hotelskimi kompleksi, raztresenimi ob rivieri, in Antalyo so sicer dobre, saj tja vsakih 10 minut pelje t. i. dolmuš - nekakšen minibus, ki se ustavlja ob poti in za majhen denar nabira potnike. Mešanica taksija in avtobusa torej.

Boljši hotel, kot smo ga plačali
Ker bo potovanje očitno polno presenečenj, sledi še eno. Čeprav smo plačali hotel s 4 zvezdicami, so nas namestili v hotel, ki se ponaša s petimi. Ali je po slovenskih standardih res vreden vseh petih, je vprašanje, vendar dobimo prostorno in čisto sobo s francosko posteljo, televizorjem, klimatsko napravo z daljinskim upravljalnikom, minibarom (pozor, za popito in pojedeno je treba plačati!), kopalnico s sušilnikom za lase in milom za tuširanje ter prijetnim balkonom z razgledom na hotelski bazen, v daljavi pa se vidi morje.

Hotel ponuja all-inclusive hrano, pijačo in storitve - torej zanje ni treba doplačati. Tudi tu se splača brati drobni tisk: vsebina minibara je plačljiva (1,5 litra vode stane oderuških 600 tolarjev!), doplačati pa je treba tudi za biljard, savno, masažo, najem sefa in podobno. Zato pa dobimo zastonj vse obroke, lokalne pijače (tudi alkoholne in koktejle), teniško igrišče, fitnes in ležalnike na plaži. Hotel je dostojen, tudi hrana je dobra, čeprav se zdi, da imajo kuharji posebno strast do zdrave hrane: solat, rib in različnih jogurtnih namazov je ogromno, pogrešali pa smo kaj bolj "nezdravega". Najbolj se nam je zamerilo, da nikoli niso pripravili turške fastfoodspecialitete kebaba. Očitno ga bomo morali jesti kar v Ljubljani. Slaščice so domačega izvora: če imate radi baklave v petih različnih oblikah, velikostih in barvah, boste navdušeni. Če ste bolj pristaš štrudljev in podobne evropske kulinarike, boste zavijali z očmi.

6 obedov na dan
Kljub obilici zdrave hrane večina gostov domov odide krepkejših. K temu izdatno pripomore 6 obedov: zajtrk, pozni zajtrk, kosilo, popoldanski prigrizki s tortami in čajem, večerja in nočni bife. Ker je med vsakim obrokom komaj ura predaha, se marsikomu zdi, da vse počitnice samo jé.

Smo na potovanju, zato tretji dan navsezgodaj zapakiramo kovčke, se vsedemo v kombi (hotelskih gostov, ki smo imeli tovrstno potovanje, je bilo samo 10, zato je bil kombi dovolj velik) in odpeljemo proti Pammukalam. To je kraj približno 5 ur vožnje od morja proti gorovju Taurus, ki se ponaša s kapniki in naravnimi bazenčki na prostem. Nekakšna Postonjska jama pod milim nebom torej. Ob poti se ustavimo še na kosilu in si ogledamo antično mesto Hieropolis, ki je raj za ljubitelje antike. Izkušnja: vse naokoli je še vedno mogoče z golimi rokami izbrskati antično lončevino, tako bogato mesto je.

Vodič poskrbi za "pravi" pogled na Turčijo
Tamkajšnji vodič pri najboljših 50-ih Mehmet je med potjo prijazno zgovoren in veselo čeblja v brezhibni nemščini. Izvemo vse o evropski politiki Turčije, njeni zgodovini, značilnostih porok med Turki in kurdski separatistični organizaciji PKK, ki jo vodič vehementno razglasi za teroristično. Ob tem poudari, da Turki s Kurdi sploh nimajo nobenih težav, saj živijo v idiličnem sožitju. Težave jim povzročajo samo pripadniki PKK, ki jih bodo polovili in spravili v zapor. Ne vem, od kod nam asociacija na severnokorejske državne agente, ki spremljajo vse tujce, da jim državo prikažejo v "pravi" luči.

Kurde kmalu pustimo pri miru in razpravljamo raje o tekstilni industriji in zaposlovalni politiki na podeželju, kjer je turška vlada dosegla pomembne dosežke. Vsaj tako pravi.

Invazija Rusov
Pamukkale so kraj, ki je zanimiv za obiskovalce in to se vidi na vsakem koraku: turistov je toliko, da se spotikajo v gneči po spolzkih apnenčastih terasah. V bližnjem termalnem kopališču (zanimivost: plavate med razvalinami antične dobe) je toliko ljudi, da misel na kopanje v zdravilni vodi opustimo.

Povsod po Pamukkalah, pa tudi ob morju, se sliši slovanska govorica. Prevladujejo ruski gosti, ki jih je zadnja leta v Turčiji ogromno in po občutku že prevzemajo primat Nemcem. Kljub temu ne gre za rusko visoko družbo, ampak za srednji sloj, kar se kaže v njihovem ne preveč izpiljenem občutku za modo in ustrezne barvne kombinacije oblek.

Prenočimo v enem izmed tamkajšnjih hotelov, ki ni na ravni tistih ob morskih letoviščih, ampak na to nas agencija opozori že prej. Kljub temu je hotel prijeten in domač, samopostrežna večerja pa nas pusti nekam lačne (spet sama zdrava hrana; od "močnejših" stvari smo našli samo piščanca, pomfrija ni bilo, zato smo vzeli kuskus).

Mojstri v vezenju preprog
Naslednji dan vrnitev proti morju izkoristimo za učno uro ročnega vezenja preprog, po katerem je Turčija zelo znana. Ustavimo se v eni izmed tovarn, kjer nam tamkajšnji delavci v prav tako brezhibni nemščini predstavijo svoje delo v vseh stopnjah: od sviloprejk prek barvanja niti in vezenja v kalupih do končnega izdelka - preproge. Najcenejši primerki imajo na kvadratnem centimetru 9 vozlov in stanejo nekaj deset tolarskih tisočakov. Najdražji pa imajo do 900 vozlov in jih morajo vesti s pincetami pod povečevalnim steklom. Te preproge mlada dekleta delajo nekaj let in stanejo toliko, kot nov avto višjega razreda.

Povsod barantanje
Cene? Stvar dogovora. Smo v Turčiji. Tukaj izhodiščna cena za pogajanja nastane v glavi prodajalca ob pogledu na kupca. Če izgledamo kot bogat naiven nemški turist, lahko izdelek preplačamo tudi desetkrat, pa še vedno mislimo, da smo se dobro pogajali! Recept je preprost: vzemimo preprogo, ki je vredna 100 evrov in seveda nima nikjer napisane cene. Povprašamo po njej. Prodajalec nam navrže ceno, denimo 1000 evrov, in pri tem besediči o zahtevni ročni izdelavi, finem materialu in podobnem ter nas tako zlahka zavede o vrednosti preproge. Na koncu se izpogajamo za ceno 600 evrov in mislimo, da smo zvito prihranili 400 evrov. Kakšna zmota!

Zato pravilo, da "plačaš približno polovico tistega, kar ti najprej reče prodajalec" sploh ne drži. Če res želite kupiti kaj vrednejšega, vam svetujemo, da se že doma dobro podučite o pravih cenah izdelkov. Konec koncev tudi Turčija surovine, denimo zlato, kupuje na istem borznem trgu kot druge države, zato ne morejo biti končni izdelki dosti cenejši kot doma. Res, da je cena delovne sile nižja, a če boste zagledali zlat prstan za petino cene, kot bi jo plačali v Sloveniji, bo najbrž s tem "zlatom" kaj narobe.

Nakupovalni izleti
Po nadaljevanju vožnje se ponovno znajdemo ob morju. V dnevih, ki sledijo, smo nastanjeni v istem hotelu, kot prej, agencija pa nas vodi na obiske okoliških zanimivosti. Obiščemo slapove Karpuzkaldiran, od koder se nam odpira lep pogled na Antalyo. Zanimivo, a nič pretresljivega. Vzamemo si dan za podrobnejše spoznavanje Antalye in obisk mošeje. Ker so turška mesta zanimiva predvsem zaradi nakupovanja na tržnicah, je to glavni del izleta.

Peljejo nas tudi v zlatarno, saj je Turčija ena največjih izdelovalk nakita. Ogledamo si postopek izdelave prstanov, sledi možnost nakupa. Podobno kot pri preprogah se ne moremo znebiti misli, da obiskana zlatarna in tovarna preprog ter kasneje še trgovina z usnjenimi oblačili pomagajo "subvencionirati" naše potovanje. Če ga, so se ušteli, saj vsi denar raje prihranimo za barantanje na tržnici, pa tudi, roko na srce, usnjeni plašči so v slovenskih trgovinah cenejši in lepši, do nakupov preprog za tisoč evrov pa smo tudi skeptični. Ko vodiča povprašamo o subvencioniranih izletih gostov v točno določene trgovine, ta prepričljivo zanika: "To delajo druge agencije, mi ne. Mi želimo gostom samo pokazati, kje se da kupovati kakovostno, varno in po dobrih cenah." No ja, presodite sami.

Sklep: Veliko zabave za malo denarja
Ko povlečemo črto, ugotovimo, da nas je potovanje zelo pozitivno presenetilo. Če ste bolj pustolovskega duha in vas ne moti, da do zadnjega trenutka ne veste imena hotela, kjer boste bivali (kategorija je zagotovljena - in kot se je izkazalo, celo boljša kot tista, ki smo jo plačali) in da vas bodo peljali po nakupih v tkalnico preprog, zlatarno in butik z usnjem, boste za malo denarja dobili res veliko. Vključno z novimi prijatelji, ki jih spoznate na potovanjih, ko skupaj odkrivate lepote Turčije. Priporočamo!

R. S. / RTVSLO