Oglas
Prav na njen vrh so julija letos stopili tudi člani slovenske odprave, ki zdaj kot najvišjo osvojeno goro navedejo Peak Lenin. Prav julija letos pa naj bi ime gore, ki je do leta 1928 nosila ime gora Kaufmann, tudi spremenili v Vrh neodvisnosti, vendar pa si ruski mediji glede novega imena, pod katerim bi poznali drugo najvišjo goro v Pamirju, niso edini, zato ostaja v svetu še vedno poznana pod imenom, ki ga nosi od leta 1928.
povzpeli Nemci Karl Wien, Eugene Allwein in Erwin Schneider. Slovenci so med drugim na gori stali tudi že lani, letos pa se je nanjo podalo več odprav. Kot sta povedala Drago Frelih in Matjaž Cotar, udeleženca ene izmed njih, gora ni preveč nevarna, na njej pa je mogoče preizkusiti tudi, kako dobro kdo prenaša višino. Ker so odprave na osemtisočake izredno drage, je dobro že na nekoliko nižjih vrhovih preizkusiti, ali se je nekomu sploh smiselno lotiti takega podviga.
Torta in vodka za uspešen podvig
Čeprav gora Peak Lenin ne sodi med najnevarnejše gore, pa je vseeno ne gre jemati zlahka. O tem govori že podatek o deležu gornikov, ki se lahko pohvalijo, da so se po okoliških gorah razgledali s samega vrha - izmed tistih, ki se goro namenijo osvojiti, jih velik del obupa že pred tretjim baznim taborom na višini 6.100 metrov, vrh pa doseže vsak četrti, ki se odpravi na goro. V tem pogledu je bila slovenska odprava, ki jo je vodil Boris Strmšek, nadpovprečna, saj se je torte in vodke, ki jo v baznem taboru dobijo tisti, ki premagajo vse napore in osvojijo vrh, veselilo kar pet izmed sedmih članov, trije pa se lahko pohvalijo še z enim podvigom: z vrha so se proti dolini pripeljali na smučeh.
S konji bi bilo skoraj lažje
Da so se lahko ob koncu veselili uspeha, pa so se morali vsega spoštovanja visoke gore lotiti postopoma. Celotna odprava je trajala 21 dni, od tega so gori namenili dva tedna. Pot jih je sicer vodila prek Istanbula v prestolnico Kirgizije, kjer so se prvič podrobneje spoznavali z mestom, v katerem je večina obiskovalcev s Kitajske. Naslednja postojanka po Bišeku je bilo mesto Oš, nato pa jih je čakala deseturna vožnja s tovornjakom do baznega tabora na Lukovih Poljanah na višini 3.800 metrov.
Vožnja do baznega tabora je bila naporna, saj so ceste luknjaste, in to še posebej asfaltirane, medtem ko so makadamske boljše, sta povedala alpinista, ki sta v šali obujala spomine, kako je bilo še dobro, da so imeli na poti tja s seboj torto za dva mladoporočenca v baznem taboru, zaradi katere je voznik vsaj malo pazil, kako vozi, medtem ko je bila vožnja nazaj še veliko napornejša in bolj divja, vključevala pa je tudi odpadlo kolo, ki ga je voznik nato nazaj pritrdil tako, da je vijake odvil z drugih koles in malo pokombiniral, da so se do Oša avtomobila držala vsa štiri kolesa. Domačini se sicer pogosto zavihtijo na konja, ki je še vedno nepogrešljiv v tem delu Kirgizije, čeprav avtomobili niso redke dobrine in jih je mogoče videti tudi pred jutami.
Brez aklimatizacije ne gre
Za življenje, kaj šele za velike telesne napore na visoki nadmorski višini je potrebna aklimatizacija, ki so se je člani slovenske odprave lotili s pohodom na vrh nad ledenikom Lenin, naslednji dan pa je bil njihov cilj že tabor I na nadmorski višini 4.400 metrov. Kot sta povedala udeleženca odprave, so precejšnja težava pri vzpenjanju na Peak Lenin velike razdalje med posameznimi tabori in višinske razlike, ki jih je treba pri tem premagati. Še najmanjša je razdalja med baznim taborom in taborom I, ki znaša 600 višinskih metrov in sedem kilometrov.
Tabor II je postavljen 900 metrov višje, do njega pa vodi strma pot, prepredena z ledeniškimi razpokami. Na poti navkreber jih je bilo še mogoče precej lahko premagovati, čeprav je bilo treba biti pazljiv, da se komu ne bi predrla snežena streha in bi padel v razpoko, čez slaba dva tedna pa je bila odjuga že tako močna, da je bilo treba posamezne razpoke premagovati tudi z lestvami.
Večje razpoke in višje reke zaradi topljenja snega
Ledeniške razpoke so se večale ob odjugi, ki je v Zaalayjskem pogorju najmočnejša julija in avgusta, v mesecih, ko se planinarjenja loti tudi največ turistov, saj sta prav ta dva meseca najprimernejša. V tem času tudi temperature niso tako nizke in se znajo povzpeti celo proti desetim stopinjam, čeprav so noči zelo mrzle. Tako je Cotar kot eno najtežjih ovir, ki jih je treba premagati pri naskoku na vrh sedemtisočaka, navedel dejstvo, da se je treba skoraj sredi noči izkopati iz tople spalne vreče in stopiti v mraz. Alpinisti si oblačila in obutev, ki jo nameravajo nositi naslednji dan, spravijo kar v spalno vrečo, da so vsaj malo toplejša. Kljub temu lahko jutranje oblačenje traja tudi uro ali več, saj je treba biti pri nadmorski višini okoli 6.000 metrov zelo racionalen z vsakim gibom in ne gre po nepotrebnem trošiti energije, sta povedala udeleženca odprave, ki sta se oba uspešno povzpela na vrh.
Deset kilometrov v enem dnevu - na več kot 6.000 metrih nad morjem
Za pot iz tabora III dobrih 1.000 višinskih metrov in pet "daljinskih" kilometrov od vrha sta porabila različno časa, saj se na vrh nista povzpela skupaj. Cotar se je osvojenega vrha veselil tri dneve pred Frelihom, ki je imel prej manjše zdravstvene težave, nato pa še slabše vreme, a je bil zato bolje aklimatiziran za podvig. Razliko sta opisala s številom storjenih korakov, preden je nujen počitek: Cotar je napravil po pet, šest korakov, preden mu je zmanjkalo sape, medtem ko je Frelih lahko brez počitka naredil tudi od 15 do 18 korakov.
Kuhanje čaja dolgotrajen podvig
Na tako visoki nadmorski višini je že dihati težko, sta pojasnila planinca, ki sta kot eno izmed značilnosti višinske bolezni navedla glavobol, proti kateremu se še najbolje bori aspirin. Zaradi manj kisika v zraku je tudi kuhanje precej dolgotrajen postopek - da iz kosa snega nastaneta juha ali čaj, morata miniti približno dve uri; prva ura je mimo, preden se sneg sploh stopi, naslednja pa, da voda zavre.
A napori so pozabljeni na vrhu, ko je cilj odprave uspešno izpolnjen, sta povedala planinca, izmed katerih je še posebej izkušen Frelih, ki se vsako poletje poda na resnejšo gorsko turo, zadnja leta pa se kot cilja izmenjujeta Azija in Južna Amerika. Čeprav bi naslednje leto rad v Južno Ameriko, pa mu glavni cilj ostajata Himalaja in njeni osemtisočaki.
Krvni davek, ki ga je zahtevala gora
Tudi s tokratnega izleta pa so jima ostali zabavni in malo bolj pretresljvi spomini. Med slednjimi je bil tudi pogled na človeško roko, ki jo je ledenik proti nižje ležečim delom Peak Lenina nosil zadnjih 16 let. Leta 1990 je namreč snežni plaz, ki ga je sprožil potres, pod sabo pokopal 43 plezalcev v enem izmed taborov, in ker vlada ni dovolila reševalne akcije, so vsi umrli pod snegom. Takratni minister za šport se je kasneje sicer opravičeval, da reševanje ne bi bilo uspešno in da ga v podobnih primerih tudi v Himalaji ne organizirajo, a nespremenjeno je dejstvo, da je 43 ljudi za vedno ostalo na gori. Prav tako tragično se je plezanje na Peak Lenin končalo za ekipo osmih plezalk, ki so se proti vrhu podale leta 1974, a je bila zanje usodna nevihta visoko na gori.
Veliko vlogo iga tudi psihična pripravljenost
Slovenska odprava je tokrat imela srečo in ji vreme ni povzročalo pretiranih preglavic, kot sta dejala Cotar in Frelih, pa sta imela srečo tudi s psihično in fizično pripravljenostjo. Prav lahko se ti namreč zgodi, da obupaš le malo pod vrhom in gore ne osvojiš, sta še povedala planinca, ki pa sta tokratno odpravo uspešno končala. Nekaj za njima se je lahko z enakim uspehom pohvalil tudi 15-letni Aleš Jablanček, ki mu je prav tako kot Frelihu in Cotarju uspelo prismučati z vrha Peak Lenina, od katerega je v Pamirskem gorovju višja le ena gora - 7.495 metrov visoki Ismail Samani Peak.
M. T.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje