Letošnje poletje pa se je toliko alpinistov v Pakistan podalo s tremi cilji: stopiti na vrh K2 in se povzpeti na Broad Peak, če le mogoče po novi smeri v jugovzhodni steni. Teh ciljev odpravi ni uspelo izpolniti, a ne gre spregledati, da je mogoče za vsako odpravo, ki se loti osemtisočaka, pa se vrne domov popolna in nepoškodovana, reči, da ji je uspelo.

Poleg tega se je vodji odprave Ireni Mrak in Mojci Švajger uspelo povzpeti na enega od predvrhov Broad Peaka, tako da je Mojca postala četrta Slovenka, ki se lahko pohvali, da je dihala zrak na več kot 8.000 metrih.

Pol stoletja od prvega uspešnega vzpona
Pod 12. najvišjo goro sveta, ki leži med Kitajsko in Pakistanom, je bilo letos poleti sicer zelo živahno. Prav to poletje je namreč minilo pol stoletja, odkar so se ljudje prvič razgledovali z vrha 8.047 metrov visoke gore. Prvi so se na goro povzpeli Avstrijci, katerih odpravo je vodil Marcus Schmuck. 50 let pozneje je avstrijski podvig pskušalo ponoviti res veliko število alpinistov; na kakšen za plezanje primeren dan je bilo na gori tudi po 200 alpinistov, sicer pa je v baznem taboru na približno 5.000 metrih nadmorske višine na svojo priložnost za zavzetje gore čakalo 29 odprav. Kljub številčnosti pa se je na koncu avgusta lahko le nekaj več kot alpinistov 50 pohvalilo, da jim je uspelo priti na vrh.

"Priškrtnjena" vremenska okna
Razlog za na prvi pogled majhno uspešnost je bilo vreme, ki letos alpinistom res ni bilo naklonjeno. V običajnem poletju se je mogoče nadejati, da bodo tako imenovana vremenska okna lepega vremena trajala približno šest ali sedem dni, letos pa so bistveno manj – po dva ali tri dneve. To je vsekakor premalo, da bi alpinistom uspelo premagati tri tisočake višinske razlike, ki bazni tabor ločijo od vrha. Standarna višinska razlika, ki jo alpinisti premagajo v enem dnevu, je na najvišjih vrhovih sveta, kjer že primanjkuje kisika in kjer je vsak korak napor, približno kilometer.

Kraje na strehi sveta
Ob slabem vremenu jo je enajstim slovenskim alpinistom, ki so se ji pridružili še dva Nemca in Italijan, zagodla še ena nevšečnost: ko so se povzpeli v višinski tabor 3, so ugotovili, da del njihove opreme manjka. Tatu niso našli, saj je potencialnih krivcev dovolj: kadar je na gori tako veliko ljudi, kot jih je bilo letos, kradejo nepalske šerpe, ki si delo iščejo v Pakistanu, pa tudi odprave druga drugi.

Vsi na 7000 metrih
Že omenjeni Irena in Mojca ter Nejc Breščak, Matej Kovačič, Drago Frelih, Mira Zorič, Ludvik Golob, Andrej Zorman, Benjamin Blažič, Kazimir Perko, Janez Levc, Sepp Stiler, Franz Seiler in Marco Schenone pa se kljub temu niso dali. Prav vsi so se dvakrat lotili Broad Peaka in vsem je uspelo priti na 7.000 metrov. Po dveh poskusih se je pol odprave vrnilo domov, preostalih sedem pa se je še enkrat iz baznega tabora podalo proti vrhu. Na približno 7.700 metrih sta jih ustavila globok sneg in močan veter.

Ko je bilo vreme končno primerno še za četrti poskus, so ostali samo še štirje člani odprave. Ludvik in Matej sta poskušala na vrh po novi smeri, a ko sta prišla do tretjega višinskega tabora na 7.000 metrih, sta ugotovila, da je bil ukraden njihov šotov in vsa oprema v njem. Ludvik se je zato obrnil, Matej pa nadaljeval do 7.800 metrov, kjer se je moral zaradi globokega snega, vetra in višinske bolezni obrniti. Zato pa sta mejo 8.000 metrov premagali Irena in Mojca, ki sta stopili na 8035 metrov visoki predvrh, a so jima neprijazne vremenske razmere preprečile, da bi se veselili zavzetja "čisto pravega" vrha.

Premalo časa za uspeh
Ker je bila ob njuni vrnitvi v bazni tabor že sredina avgusta, nista več imeli časa za naslednje poskuse na Broad Peak, ampak sta se premaknili pod bližnji K2, ki je bil njun drugi cilj. Ko sta se po desetih dneh čakanja na primerno vreme le lahko podali iz baznega tabora, sta se gore lotili po Česnovi smeri, a sta se morali zaradi slabega vremena in manjše nesreče tudi na K2 obrniti, časa za več kot en poskus pa konec avgusta ni bilo več.

Reševanje – kot v filmu
Slovensko odpravo v akciji pa si bo mogoče ogledati v filmi. Razlog za to so Američani in nesreča enega od njihovih članov. Eden od treh Američanov, ki so se skupaj povzpeli na vrh, se je namreč na poti navzdol poškodoval, se nekako privlekel del poti, naslednji del pa so mu pomagali tudi drugi. Ker pa ni več mogel normalno hoditi, ga je bilo treba v dolino poslati s helikopterjem.

Kmalu so ugotovili, da je v slovenski odpravi tudi gorski reševalec, in Drago je bil nato zadolžen za natančno usmerjanje helikopterja na ledenik, na katerega so drugi člani odprave pomagali odnesti ranjenega Američana. Akcijo, v kateri si je Drago za svoje zasluge prislužil sok in arašide, bo mogoče videti tudi na velikem platnu ali malih ekranih; ameriška odprava je namreč "spotoma" snemala še film o vzponu na goro, in spremljala jo je ekipa, ki je zvesto posnela vsak korak alpinistov.

Filozofski alpinisti
Čeprav odpravi pod vodstvom Mrakove ni uspelo izpolniti uradno zastavljenih ciljev, pa se člani odprave, ki se z alpinizmom vsi resno ukvarjajo v svojem prostem času, ne nameravajo vdati. Na svoj podvig gledajo filozofsko – alpinisti se pri vzpenjanju na goro bojujejo sami s sabo. Vsak korak je težak, vsak korak je izziv zase. Če se poklopijo prave vremenske razmere, fizična pripravljenost in drugi dejavniki – krasno. Tudi če se ne, pa si bogatejši za veliko izkušenj, ki bodo pomagale pri naslednjem vzponu. Če bo šlo vse po načrtih, bosta vsaj za nekatere člane to Nanga Parbat in Gasherbrum.

S. J.