Od vseh pa vozniki bolj ali manj upoštevajo samo tistega o vožnji po levi strani ceste. V resnici promet uravnavajo številna nenapisana pravila, ki se jih Indijci strogo držijo, pa ne zato, ker bi bili tako visoko moralno osveščeni, ampak preprosto drugače na cesti ne bi preživeli.

V nadaljevanju bomo našteli glavne izmed njih in jih ponazorili tudi s konkretnimi primeri, s pomočjo katerih boste razumeli, zakaj je v Indiji najbolje potovati z vlakom in zakaj je malarija v bistvu manjša težava, kot si mislite. Prvo in najpomembnejše pravilo je pravilo močnejšega oziroma večjega, kar tako rekoč pomeni, da imajo v Indiji na cesti vedno prednost razni živopisano okrašeni tovornjaki, avtobusi in oklepniki indijske vojske. Po enaki logiki sledijo kombiji, avtomobili, motorne rikše (trikolesniki) pa vse do kolesarjev in pešcev, ki so zaradi majhnosti najnižje v cestnoprometni verigi in posledično tudi najbolj ogroženi.

Pravilo nujnega prehitevanja
Pravilo nujnega prehitevanja pravi, da hitrejše vozilo (pa četudi zgolj za 5 km/h) vedno skuša prehiteti počasnejše, takoj ko se mu približa. Počasnejše vozilo se mora čim hitreje umakniti s poti, da tako hitrejšemu sploh ne bi bilo treba zmanjšati hitrosti. Nemalokrat se zgodi, da voznik avtobusa le nekaj sto metrov pred končno postajo popolnoma izgubi živce, ker se mu kljub hupanju tovornjak pred njim ne umakne dovolj hitro. Minuto za tem, ko počasneža z vrtoglavim prehitevalnim manevrom obide, pa zavije na postajo, kjer lahko čaka tudi več ur.

Kombinacija pravila močnejšega in pravila nujnega prehitevanja je nekako taka: v strnjenem naselju se nabito poln avtobus približa približno 10 km/h počasnejšemu tovornjaku. Po pravilu nujnega prehitevanja sploh ne zmanjša hitrosti in ga takoj začne prehitevati. Nasproti sicer prihajajo avtomobil, trikolesnik in kolesar, kar za avtobus sploh ni ovira, saj se morajo po pravilu močnejšega umakniti oni. Avto rahlo zavije s ceste, trikolesnik in kolesar pa nekako najdeta pot med obema velikanoma in se za malo izogneta stojnici s hrano ob cesti in otrokom, ki po cesti hodijo v šolo.

Pravilo hupanja
S pravilom prehitevanja je tesno povezano pravilo hupanja. Brez pretiravanja Indijski vozniki več časa pritiskajo na hupo kot na zavoro. Zato imajo večja vozila na voljo razločne nekajsekundne melodije, kolesarji pa si namestijo cele sistema zvonce, ki opozarjajo pešce. Takšna zvočna opozorila so zaradi nepopisne gneče na cesti nujna, saj je nemogoče biti pozoren na toliko stvari naenkrat, zato se udeleženec v prometu hitro navadi, da se nagonsko umika samo zvoncem in hupam. Zanimivo je, da ima večina vozil v Indiji nalepke, na katerih piše: "Prosim, potrobite". Če pri nas hupa ponavadi pomeni nekaj takšnega kot: "Čakam vas, prosim če se umaknete", v Indiji brezkompromisno opozarja: "Pazi, prihajam in večji sem od tebe."

Hupa ima v povezavi s pravilom takojšnjega prehitevanja še eno pomembno funkcijo. Po pravilu nujnega prehitevanja tudi nepregledni ovinek na, recimo, himalajski gorski cesti ne sme biti ovira. Voznik preprosto potrobi, in če na drugi strani ovinka v odgovor ne sliši druge hupe, verjame, da ima prosto pot. Možnost, da je na drugi strani ovinka 10-tonski tovornjak, ki se mu je pravkar pokvarila hupa, Indijci pač prepuščajo bogovom.

Krave imajo prednost
Krave so v Indiji že tisočletja svete žival in se kot božanstvo lahko svobodno sprehajajo skoraj povsod. Če se bik ali trop krav odloči, da bo počival ali prežvekoval sredi najprometnejše ulice v mestu, se jim vozniki pozorno umikajo. Z vero je zaznamovano tudi področje varnosti v cestnem prometu. Pri nas zaupamo znanosti in verjamemo, da nam bo izdelek tehnologije, kot je na primer zračna blazina, zagotovila varnost.

Varnost in nevarnost
V indiji vera še vedno zavzema pomembno mesto v družbi, zato za varnost na cesti skrbijo bogovi, ki se jim z molitvijo priporoči voznik. Zlasti avtobusi in tovornjaki imajo za šepetanje božjim ušesom vgrajene prave male oltarčke, njihovi vozniki pa dobesedno tekmujejo, kdo jih bo bolj kičasto okrasil. Verska gorečnost tako včasih doseže razsežnosti pravega "lightshowa".

Ko že govorimo o varnosti, naj povemo, da je drugo uradno pravilo, ki ga Indijci vsaj občasno upoštevajo, nošnja čelade na motorju. Motoristi največkrat improvizirajo s plastično čelado za kriket, ki je v Indiji najbolj priljubljen šport. Čeprav je Indija uradno posvetna država, sikhi čelade ne nosijo iz verskih razlogov, saj jim vera zapoveduje nošnjo turbana, največ Indijcev pa še vedno čelade ne nosi brez posebnega razloga.

Največ popotnikov je pred njihovim prvim potovanjem v Indijo najbolj strah uličnih tatov in malarije. Če vam tudi po tem, ko ste prebrali osnove indijskih cestnoprometnih predpisov, še vedno ni jasno, zakaj mnogi po svojem prvem srečanju z indijskimi cestami svoje mnenje spremenijo, bo najbolje, da se o tem sami prepričate.

Luka Zevnik