Povprečen Slovenec se bo še najbolj domače počutil v Izraelu, kjer vozniki še nekaj dajo na spoštovanje prometnih pravil. Psovke voznikov, oblečenih v tradicionalna judovska oblačila s širokimi klobuki, in kriljenje z rokami pa so običajen obred pri prebijanju skozi mestno gnečo.

Varnost, varnost, varnost
Izrael je iz razumljivih razlogov obseden z varnostjo, zato je na osrednji jeruzalemski avtobusni postaji verjetno težje priti skozi pregled prtljage in vstopiti v osrednjo stavbo kot na brniškem letališču. Tudi sicer so ob cestah vsakih nekaj kilometrov parkirana vojaška vozila, na Zahodnem bregu pa so posejane tudi nadzorne točke. Vojaki in vojakinje s puškami, ki potujejo iz enega dela države v drugega, so povsem navadni potniki na avtobusih. Popotnik na koncu ne trene več niti takrat, ko zaprejo cesto zaradi grožnje z bombo. Nekdo je pač ob cesti pustil prazen nahrbtnik, policisti pa za prav vsak tak primer na pomoč pokličejo pirotehnike. Nekoč so mi tako razstrelili torbo s potapljaško opremo, medtem ko se bil pod vodo, se smeji sopotnik na avtobusu.

Sicer pa ima Izrael zelo dobro razvejan avtobusni sistem, družba Egged po velikosti na svetu zaostaja le za legendarnim Greyhoundom. Železniška infrastruktura je za popotnika skorajda neuporabna.

Palestinski vozni park
Da je evropskih standardov konec, vam je jasno, ko iz udobja klimatiziranih vozil stopite na palestinska ozemlja. Tam so edini spomin na Staro celino vozila, ki jim je že zdavnaj potekel rok uporabnosti. Najbolj cenjeni so seveda mercedesi, zlasti med taksisti. Med njimi je veliko takšnih, ki imajo sedeže razporejene v treh vrstah in smo jih bili navajeni s predsedniških konvojev maršala Tita.

Težko je prepoznati taksista - turisti so dober vir zaslužka za obubožane Palestince, zato vam bo prevoz, ki bo vključeval popust v bratovi trgovini za vogalom, ponujal vsak, ki se pripelje mimo in ima nekaj minut časa. Prej se je pametno pozanimati o primernem plačilu, kajti tujci so v očeh domačinov vedno naslikani s polnimi kovčki denarja, tej podobi pa sledijo tudi pri postavljanju cen.

Najcenejši so minibusi, vendar je treba vedeti, da se ne ravnajo po voznih redih, temveč potniki potrpežljivo čakajo, da voznik v vozilo zvabi še zadnjega kandidata za prosti sedež. Če je to avtobus s 50 sedeži, utegne biti čakanje dolgotrajno, zato je v teh primerih bolje poiskati "sherrut", taksi, ki si ga delite z drugimi potniki.

Izkušnja potovanja po Izraelu je v mnogih pogledih enkratna in še vedno dosti manj stresna kot potovanje po drugih deželah Levante. Tam je treba pričakovati obupno prometno ureditev in pravila močnejšega. Voznik avtobusa ima skoraj kulten status, nekako tako kot v znanem filmu Kdo to tam poje ...

A. L.