Druga okoliščina, ko te pravice ni mogoče uveljavljati, je, če je nakup vozovnice za nadomestni polet omogočil prihod na destinacijo z manj kot tremi urami zamude.

Dogodek, ki je bil podlaga za odločanje najvišjega sodnega organa EU-ja, je bila izkušnja dveh nemških letalskih potnikov. Napovedana je bila namreč več kot triurna zamuda za dva poleta med Düsseldorfom in Palmo de Mallorco, ki ju je opravila letalska družba Laudamotion. Ker sta se potnika bala, da jima zaradi zamude poleta, za katerega sta imela rezervacijo, ne bo uspelo priti na poslovni sestanek, sta se odločila, da ne bosta odšla na letališče.

Letalo prvega potnika je dejansko prispelo z zamudo treh ur in 32 minut. Drugi potnik pa je sam rezerviral nadomestni polet, zaradi katerega je na največjega od Balearskih otokov prispel z manj kot triurno zamudo v primerjavi s prvotnim poletom.

Družba za pravno pomoč Flightright, ki ji je prvi potnik odstopil svoje pravice, in drugi potnik sta pri nemških sodiščih vložila tožbi proti prevozniku za pridobitev pavšalne odškodnine 250 evrov, ki jo lahko v skladu z uredbo EU-ja o pravicah letalskih potnikov načeloma zahteva vsak potnik v primeru zamude poleta, ki je daljša od treh ur.

Primer je končal na nemškem zveznem sodišču, ki se je na Sodišče EU-ja obrnilo z vprašanjem, ali ima letalski potnik, če je napovedano, da bo imel polet najmanj triurno zamudo glede na prvotno načrtovani čas prihoda, pravico do tovrstne odškodnine, če se ni prijavil na polet ali če je sam rezerviral nadomestni polet, ki mu je omogočil prispeti na cilj z zamudo, krajšo od treh ur.

Po mnenju Sodišča EU-ja ta primera ne dajeta pravice do pavšalne odškodnine. Pri tem je sodišče opozorilo na svojo sodno prakso, v skladu s katero so potniki, katerih polet ima zamudo, z vidika uporabe pravice do odškodnine izenačeni s potniki, katerih polet je odpovedan, kadar gre za zamudo treh ur ali več. Pri tej praksi je bistveni element, na podlagi katerega je prišlo do te izenačitve, povezan s tem, da potniki poleta z veliko zamudo tako kot potniki odpovedanega poleta utrpijo škodo, ki nastane z nepovratno izgubo treh ur ali več.

Potnik, ki ni prišel na letališče, po presoji sodišča po vsej verjetnosti ni utrpel take izgube časa. Poleg tega so sodniki ocenili, da je polet, tudi če ima veliko zamudo, vseeno lahko izveden, zato je treba opraviti postopke prijave. Iz tega po presoji sodišča sledi, da potniki, katerih polet ima zamudo, niso oproščeni obveznosti prijave na polet, v nasprotju s potniki, katerih polet je odpovedan.

Namen evropske uredbe je po presoji sodišča povrniti škodo, ki je tako rekoč enaka za vse potnike; škoda, ki je nastala zaradi neudeležbe na poslovnem sestanku, pa je individualna. Zato naj bi jo bilo mogoče povrniti le skozi dodatno odškodnino.

Letalski potnik, ki se prostovoljno ni vkrcal na letalo, na katerem je imel potrjeno rezervacijo, in je zaradi nadomestnega poleta, na katerem je rezerviral sedež na lastno pobudo, na končno destinacijo prispel z manj kot triurno zamudo, medtem ni utrpel izgube časa, na podlagi katere bi imel pravico do pavšalne odškodnine.

Če je namen uredbe o pravicah letalskih potnikov odpraviti težave in velike nevšečnosti, ki jih utrpijo potniki v zvezi s poletom, pa nevšečnosti, ki izhaja iz dejstva, da je moral potnik sam najti nadomestni polet, po presoji sodnikov ni mogoče šteti za veliko, saj je v končni namembni kraj prispel z manj kot triurno zamudo.