"Kraj galebov", kot se prevaja ime otočja iz mapuškega jezika, je eno tistih severnjaških otočij z bujnim, zelenim rastjem, bogato ribiško tradicijo in spokojnostjo, ki veje iz vsake vasi in kotička.

Ga pa od drugih ločijo unikatna folklora, mitologija, kulinarika in arhitektura, temelječa na živopisnih lesenih hiškah in cerkvah.

Daleč največji otok 9.181 kvadratnih kilometrov in 40 otokov velikega arhipelaga s 167.700 prebivalci je z 8.394 kvadratnimi kilometri Chiloé, na katerem je tudi glavno pristanišče in najvišji vrh otočja.

Večina prebivalcev živi ob vzhodni obali, kjer je več sonca in boljša morska hrana.

Mojstri čolnarstva

Tu najdemo tudi impresivno, več kot 200 let staro iz lesa zgrajeno cerkev Nercon, eno od 16 cerkev na otočju pod Unescovo zaščito.

Domačini, ki so zgradili to cerkev, so bili vrhunski mojstri izdelave čolnov, zato so strop cerkve zgradili tako, kot so znali – kot ladjo, a obrnjeno na glavo, zato številni obiskovalci izkusijo rahlo dezorientiranost, ko stopijo v poslopje.

Sanjsko otočje

A niso samo stare cerkve tiste, ki privabljajo obiskovalce – na Chiloéju lahko v istem dnevu namakate noge v Pacifiku, opazujete pingvine in delfine, jahate po bujnih deževnih gozdovih, na koncu dneva pa se sproščate v džakuziju butičnega lesenega hotela, zgrajenega po vzoru stare arhitekture. Tierra Chiloé Hotel & Spa ni tujek sredi divje čilske narave, ampak krajino poudarja.

"Če sanjate o Južni Ameriki, kot bi si jo zamislil nezakonski otrok Guillerma del Tora in Davida Lyncha, potem je Chiloé za vas," je pred kratkim otočje opisala novinarka Kaitlin Fontana.

Domačini so ponosni in pravijo, da imajo povsem drugačen način gledanja na svet, drugačno naravo, način govora in življenje kot Čilenci s celine. Tisti, ki otočje obiščejo, pravijo, da je sanjski, magičen kraj, kamor se hočeš znova in znova vračati.

Domovina krompirja

Ena izmed takih vasic s posebnim čarom je Chonchi, polna živopisnih lesenih hišk, med katerimi svoj prostor najde tudi muzej harmonik, priljubljenega otoškega glasbila - v nekem obdobju je prav vsaka družina na otočju imela najmanj eno harmoniko in vsak otočan jo je obvladal.

Danes je drugače. Tudi zato, ker le malo mladih ostane tu po koncu šolanja, ampak raje odidejo na celino, še posebej v prestolnico Santiago.

Nekateri ostanejo tu zgolj kot sezonski delavci, v hotelih, kot vodniki, v restavracijah. Hrana tu temelji na morskih sadežih, imajo odlične ribe in školjke, pri čemer je daleč najbolj priljubljena otoška jed "curanto".

Za pripravo te nenavadne jedi v vdolbino na razbeljene kamne naložijo kup morske hrane, svinjine in krompirja brez vsakih začimb, čez vse to pa naložijo liste rabarbare, da se curanto pod njimi skuha v pari.

Krompir igra veliko vlogo, saj na otočju najdemo kar 280 vrst krompirja in pravijo, da ta zdaj vsesplošno razširjen gomolj izvira prav od tu.