V času, ko se po Evropi krepi podpora skrajno desnim skupinam, tisti, ki so zapor Peniche preživeli, pravijo, da je nujno potrebno, da se mlajši rodovi poučijo o njihovem trpljenju pod Antoniem Salazarjem, evropskim desničarskim diktatorjem z najdaljšim stažem.
Salazar je z železno pestjo vladal Portugalski od leta 1932 do svoje smrti leta 1968, čeprav je trajalo še šest let, da se je njegov režim leta 1974 z nageljnovo revolucijo končno zrušil.
Mogočni utrjeni zapor v kraju Peniche okoli 100 kilometrov severno od Lizbone je bil največji zapor svoje vrste Salazarjeve dobe. Tam je njegova tajna policija (PIDE) neusmiljeno obračunala z nasprotniki njegovega režima.
Odprtje aprila
Zapor se bo zdaj znova odprl aprila prihodnje leto, kot muzej, posvečen uporu proti Salazarju in boju za svobodo, potem ko je portugalska manjšinska socialistična vlada s podporo komunistov, ki so pomagali zrušiti režim leta 1974, razveljavila odločitev predaje poslopja zasebnim vlagateljem.
Stoječ v celici, v kateri je preživel skoraj desetletje svojega življenja, se danes 82-letni veteranski komunistični aktivist Domingos Abrantes spominja pomanjkanja spanja, skrajnih nihanj temperature in čustvenega izsiljevanja, kar vse je moral prestajati s svojimi sojetniki. "Preživeli smo 22, 23 ur na dan v celici in pogosto so nas kaznovali. A v zadnjih desetletjih sem obiskal na desetine šol po vsej državi, in ko povem svojo zgodbo učencem, me vprašajo, ali se je vse to res zgodilo," pravi Abrantes.
"Najboljši način za spoštovanje spomina tistih, ki so se žrtvovali, je, da zagotovimo, da se fašizem nikdar več ne vrne. Po Evropi raste skrajna desnica, zato je zdaj pomembneje kot kadar koli mladim povedati za vse to," je povedal za Reuters. Aktivisti pravijo, da so prejšnje vlade pogosto načrtno skušale izbrisati spomin na fašistično preteklost Portugalske. Tako so nekatere lokacije, vključno s Salazarjevim štabom tajne policije v Lizboni, preuredili v luksuzna stanovanja ali hotele.
Tudi v šolah premalo o diktaturi
Zgodovinarka Irene Pimentel meni, da tudi učni programi v šolah premalo pozornosti posvečajo Salazarjevi dobi. "A danes vnuki in vnukinje tistih, ki so živeli v diktaturi, vse bolj zanima, kaj se je zgodilo, tisti, ki pa so režim preživeli, se vse bolj starajo," je povedala.

Muzej Peniche pa ni edina aktualna pobuda, prek katere skušajo ohranjati spomine. Maja so utrdbo, ki jo je Salazar uporabljal za svojo počitniško rezidenco, preuredili v umetniški center. Filmski in gledališki ustvarjalci pa počasi začenjajo zgodbe o režimu spravljati na odrske deske in velika platna.
"Svoboda je človekova pravica, a lahko hitro izgine," je povedala Paula Silva, direktorica sklada za kulturno dediščino, ki bo muzej upravljal.