S temi besedami vas bo v muzeju bonsajev v avstrijski vasici Seeboden sprejel lastnik, ljubitelj vsega japonskega. Izvedeli boste, da Japonci bonsaje le redko postavijo v stanovanje, morda to storijo le ob posebni priložnosti, ko mu namenijo posebno častno mesto.

Bonsaji so drevesa
Beseda bonsai, ki jo na Zahodu napačno uporabljamo za vse miniaturno vzgojene rastline (zahodnjaki so si izmislili tudi sobne bonsaje, ki pa si po mnenju poznavalcev tega imena ne zaslužijo), izvira iz japonske izgovorjave kitajskega izraza pensai in v dobesednem prevodu pomeni drevo na pladnju (posodi). Japonci so tehniko vzgajanja bonsajev razvili, da bi v kratkem času ustvarili vtis drevesa, ki je raslo skozi letne čase, ki ga je bičal veter, ki sta ga močila dež in sneg in ga obsijalo sonce.

Bonsaj: Neprecenljivo družinsko bogastvo
Japonci štejejo bonsaje za družinsko dediščino in jih tako prenašajo iz roda v rod. Vrednost teh drevesc je neprecenljiva.

Vzgajanje dreves in drugih rastlin v posodah izvira že iz časa zgodnje egipčanske kulture, o čemer pričajo slikovni zapisi iz leta 4.000 pr. n. št. Na njih so upodobljena drevesa, ki rastejo iz posod, izklesanih iz kamna. Rastline v posodah so gojili tudi v Indiji, predvsem v zdravilne namene.

Umetnost vzgajanja bonsajev se je na Japonskem najbolj razcvetela v obdobju Tokugava, ko je vzgajanje rastlin za ureditev parkov in okolice bivanjskih prostorov (najpogosteje so sadili javorjeva drevesa in azaleje) postalo priljubljena prostočasna dejavnost bogatih.

Do 800 let stari bonsaji
Najstarejši znani bonsaji naj bi bili tisti, ki so del zbirke vrta in restavracije Hapo-en v Tokiu na Japonskem. Bonsaji na tem vrtu Tokia naj bi bili stari med 400 in 800 leti.

Aleksandra K. Kovač