V velemestih, kot je Pariz, zna biti promet na ulicah in mestnih vpadnicah, še posebej, ko ljudje odhajajo v službe ali domov, neznosen. Takrat je najboljša alternativa žgoči pločevini in nemirnim živčkom preprosta - metro.

Promet pod zemljo od leta 1900
"Metro de Paris" je ena najstarejših podzemnih železnic na svetu. Graditi so jo začeli leta 1896 na predlog francoskega inženirja Fulgencea Bienvenüja, 19. julija leta 1900 pa je bila odprta prva linija, ki še danes povezuje Porte de Vincennes in Porte Maillot. Sistem se je pred prvo svetovno vojno hitro širil in do konca 20. let prejšnjega stoletja je bilo zgrajeno "ogrodje" pariškega metroja.

Zadnja linija, ki povezuje železniško postajo Saint Lazare in knjižnico Françoisa Mitterranda, je bila odprta leta 1998, zadnji podaljšek pa je bil dodan leta 2003. Vlak, ki vozi po progi 14, je tudi najsodobnejši in najhitrejši v Parizu, Parižani pa ga kličejo kar Meteor.

14 linij in 380 postaj
Danes ima pariški metro s svojimi 14 linijami skoraj 222 kilometrov tračnic, ki povezujejo 380 postaj, 87 med njimi pa je takih, da povezujejo več linij hkrati. Povprečna razdalja med dvema postajama je 562 metrov. Poleg metroja na nekaterih postajah ustavljajo še vlaki RER (Réseau Express Régional), ki povezujejo Pariz s predmestji in kraji v regiji Île-de-France. Največja postaja v mestu je Châtelet-Les Halles, ki je tudi največja postaja podzemne železnice na svetu.

3.500 vlakov pariškega podzemnega omrežja vsak dan prepelje 4,5 milijone potnikov, kar dokazuje, da je vožnja z metrojem v Parizu zanimiva dogodivščina, pravo olajšanje od prometnega kaosa in svojevrstna sprostitev.

Brina Tomovič