Ta mnogokrat prezrta mikrodržava, poleg Liechtensteina, Vatikana, Monaka, Andore in Malte ena šestih tovrstnih na stari celini, je bila v središču zanimanja slovenske javnosti prejšnji teden, ko so se njihovi amaterski nogometni reprezentanci v lovu na vozovnice v Južnoafriško republiko po robu postavili slovenski športni junaki.

Takrat je Andrej Stare v prenosu nanizal kar nekaj zanimivih dejstev o tej republiki, ki smo se jih odločili temeljiteje raziskati. Tokrat "pod lupo" MMC predstavlja San Marino, ki je od Slovenije oddaljen približno pet ur vožnje z avtomobilom, kljub relativni bližini pa verjetno večina le redko pomisli na njegov obstoj.

Trenete z očesom in že ga zgrešite
San Marino je enklava, kar pomeni, da ga povsem obdaja neka druga, večja država, v tem primeru je to Italija, s katero si delita 39 kilometrov meje. Da bi dobili občutek, za kako majhno republiko gre, omenimo le, da njegova površina meri le nekaj več kot 60 kvadratnih kilometrov, v državi pa živi še za slovenske razmere maloštevilčno prebivalstvo, okoli 30.000.

Kljub "zanemarljivi" velikosti in nepomembnosti v vsakdanjih mednarodnih odnosih je San Marino že dolga stoletja prisoten in neizogiben na svetovnem zemljevidu - in trden kot skala. Svoj ponos črpa iz dolge zgodovine, ki sega v leto 301, ki šteje za uradno ustanovitev mesta in države.

Vsega je kriv kamnosek Marino z Raba
Legenda govori, da "krivec" za njegov nastanek in tudi njeno ime ni Italijan, kot bi mogoče zmotno pomislili, pač pa kamnosek Marino, ki je bil doma z otoka Raba. Marino je leta 257 skupaj s prijateljem Leom zapustil rodno mesto, ki je bilo takrat rimska kolonija, zaradi odloka prihodnjega cesarja Dioklecijana, ki je ukazal obnovo zidov v Riminiju. Zaradi krščanskih pridig, ki Dioklecijanu niso bile povšeči, pa se je Marino nato umaknil na bližnji hrib Titano, kjer je postavil cerkvico in s tem tudi temelje mesta in države, ki je danes poznana pod imenom San Marino. Za uradni datum rojstva nove države se šteje 3. september leta 301. Do sredine petega stoletja se je okoli cerkve naselila skupina ljudi, ki ji je uspelo ohraniti neodvisnost, deloma tudi zato, ker zaradi revščine in težko dostopnega ozemlja ni bila privlačna za osvajalce. Leta 1631 ji je neodvisnost priznal tudi papež.

Država se je ohranila tako med osvajalskimi pohodi Napoleona kot v obdobju združevanja Italije, ko je Guiseppe Garibaldi upošteval željo prebivalcev, da nočejo biti vključeni v novo tvorbo. Med obema svetovnima vojnama je San Marino ohranil nevtralnost, a njegovo ozemlje so kljub temu - po pomoti - bombardirale britanske zračne sile, za nekaj časa pa so ga okupirali tudi Nemci.

Dve glavi več vesta?
Državo vodi svet, ki ga sestavljata dva kapitana regenta, izvršna veja oblasti je v rokah vlade, zakonodajo pa vodita veliki in splošni svet, ki tudi izvolita kapitana regenta. Kdor je izvoljen, položaja ne sme zavrniti; če si to vseeno drzne storiti, mora v zapor. Sanmarinci se sicer radi pohvalijo, da živijo v najmanjši republiki na svetu, čeprav temu dejstvu oporekajo v Nauruju, čigar ozemlje je veliko le 21 kvadratnih kilometrov. Če pa upoštevamo tudi njegove teritorialne vode, je večji kot San Marino. Najvišja točka San Marina je s 749 metri gora Titano, na splošno pa gre za zelo razgibano površje, kar je razumljivo, saj leži v Apeninih.

Kdo ima njihove kovance in znamke?
Čeprav republika ni del Evropske unije, ji je le-ta vseeno dovolila, da kot uradno denarno enoto uporablja evro. Še več, imajo celo svoje evrske kovance, ki pa jih, podobno kot znamke, uporabljajo le kot spominske zbirke in z njimi služijo na račun zagretih zbirateljev. Pred evrom je bila v obtoku sanmarinška lira, ki je bila vezana na italijansko liro. Sicer državo priznavajo vse največje mednarodne organizacije. Največji delež k njihovemu BDP-ju, okoli polovico, prispeva turistični sektor - za primer, San Marino vsako leto obišče več kot tri milijone turistov -, poleg tega pa so "močni" še bančništvo, elektronika in keramika. Slovijo sicer tudi po proizvodnji vina in sira.

V državi živi okoli 30.000 ljudi, tisoč izmed teh je tujcev, večinoma Italijanov. Uradni jezik je italijanski. San Marino ima sicer peto najvišjo pričakovano življenjsko dobo, če gledamo oba spola, saj naj bi ženske živele v povprečju 85,72 leta, moški pa 78,52 leta. Kot vse drugo, je tudi sanmarinska vojska "drobcena", saj gre za eno najmanjših oboroženih sil na svetu. Po dogovoru je varnost države v rokah italijanske vojske, v turistične namene pa ob vstopu na sanmarinško ozemlje ni treba pokazati potne listine.

Kljub majhnosti - ali prav zaradi nje - je San Marino prikupen postanek na poti, če se zadržujete v bližnjem letovišču Rimini ali "križarite" po Italiji. Poleg znamenitih treh stolpov in sprehajanja navkreber bo ozkih, zavitih ulicah, obiskovalcem obljubljajo tudi "ugodne nakupe, kulinarične užitke, raj za numizmatike in ljubitelje zgodovine", piše na njihovi uradni strani.