Zadnja leta je prav to plovilo kot Sunborn Princess imelo enak namen, toda tedaj zasidrano v toplicah Naantali, nedaleč od Turkuja, najstarejšega mesta na Finskem.

Ni res, da bi na Finskem zdaj vladala politična kriza. Tudi ekonomsko se Finci še kar držijo. Vseeno pa je napočil čas za premik. Direktorska ali pa nogometaševa floskula ob menjavi položaja ali kluba pravi nekaj podobnega kot "proti novim izzivom".

Prav tako ne drži, da so 120-metrsko jahto sneli iz priveza in jo odpeljali v London. Odvezali že, a le na eni strani. Na drugi so jo, pač, spet močno privezali. Zakaj? Ker jo je bilo treba vleči. Hotel s 138 sobami nima motorja. Pa saj res. Kateri pa ga ima?

Kar zabavna besedna igra, kajne? Manj zabavna, v resnici pa še kako zahtevna je bila vleka jahte, tako rekoč brez srca, iz ustja reke Aure do Temzinega estuarija. Trajala je šest tednov.

Sunborn je na poti in tudi še ob vplutju v Victoria Royal Dock, kot se natančno imenuje stoletje in pol star umetni pristaniški bazen na vzhodu britanske prestolnice, doživljal prenovo. Zdaj je varno in trdno pripet ob pomol v neposredni bližini megalomanskega razstaviščnega centra ExCel. Z visečim mostom Royal Victoria Dock Bridge, ki je oblikovan po vzoru jadrnice, tvorita prav igriv arhitekturni dvojec. Most je dolg 127 metrov, a z brvjo ali pač svojo "sprehajalno palubo" na višini 25 metrov le malenkost višji od superjahte. Arhitekturni biro Lifschultz Davidson Sandilands je ta most za pešce zasnoval že pred sedemnajstimi leti, dokončan pa je bil leta 1998.

Sunborn London ali jahta-hotel družbe ISS je bil na drugem koncu sejmišča ExCel zasidran že pred devetimi leti - a tedaj le za kratek čas, le za dva meseca. Poskusno. V zadnjem desetletju se je okolica ExCela razvila v najsodobnejšo londonsko sosesko. Streljaj od Sunborna je Siemensov razstavni center Crystal, na njegovem dvorišču pa gondolska povezava čez Temzo, ki vas prepelje na prag koncertno-zabaviščnega kompleksa 02 Arena ali nekdanjega Millenium Doma, stvaritve arhitekturnega biroja legendarnega Richarda Rodgersa. Ta je najbolj razvpiti in največji "šotor" na svetu, pravzaprav. Zadaj za Crystalom je največja londonska elektročrpalka; mislim, pumpa za električne avtomobile. Dve postaji lahke železnice proti vzhodu pa je London City Airport, za zdaj peto največje in tisto letališče, ki je najbližje središču mesta, finančnemu centru Canary Wharf pa sploh. Čisto nova bančna četrt, ki jo bodo s kitajskimi vložki zgradili ob Royal Albert Docku, pa bo v kratkem posodobljena in razširjeno zračno pristanišče tako rekoč ogradila. Sunbornov privez je vražje dragocen strateški zaklad.

Konceptualni hoteli-jahte so ta čas v službi tudi še v gibraltarskem pristanišču (največji, 149 metrov, 189 sob), v Barceloni, v Londonu, v prihodnjih dveh letih pa bosta še dva zgrajena tudi v Maleziji.

Notranjost hotela Sunborn je v primerjavi z njegovo zunanjostjo, hm, bedna, nič posebnega. Recepcija je opremljena s kičastim kristalom in staromodnim marmorjem, ponekod medenino - želel bi biti posnetek Titanica, nastal pa je bratranec ljubljanskega Uniona. O sodobnih oblikovalskih smernicah ni sledi. A se vseeno že v dvigalu vsakemu obiskovalcu kar malo nasmiha, še posebej tistim, ki na ladji velikanki še niso bili. Zaskrbljeni in napol obupani pa so, kako ne bi bili, vsi, ki so notranjosti pravih jaht že doživljali. Nosove vihajo tudi izkušeni jadralci. A ker so ti v manjšini, so Sunborn čez noč vzljubili tudi prebivalci sosednjih stolpnic, ki zdaj svojim sogovornikom po mobilnikih sporočajo nekaj podobnega kot: "Na dvorišču so mi pravkar parkirali superjahto. Zdaj grem tja na kapučino. Najdeš me na terasi zgornje palube, xx."