Lastnik bara na Calle Vallaresso 1323 bo namreč po 60 letih vodenja lokala prisiljen sestopiti. Kot poročata Guardian in Daily Mail, so banke 80-letnemu Arrigu Ciprianiju sporočile, da se mora umakniti izvršnim direktorjem, potem ko si je njegovo družinsko podjetje nabralo za kar 6 milijonov evrov dolga.

Bar s kar 70 zaposlenimi in z astronomskimi cenami je v zadnjih štirih letih doživel od 20- do 30-odstotni padec obiska, banke so vztrajale, da se zmanjša delež dobička, ki ga dobi osebje. Cipriani je povedal, da je strošek plač za zaposlene postal zelo visok in da je skušal prepričati svoje natakarje in kuharje, naj sprejmejo znižanje plač, a so mu to preprečili sindikati, ki so zagrozili s stavko.

Težava naj bi bila tudi v tem, da vse manj Američanov obiskuje bar: "Dandanes pride v Benetke veliko dnevnih izletnikov, kakovostnih turistov pa ni. Ne moremo zanikati, da pogrešamo Američane, ki so bili zagotovljene stranke čez vso leto."

Od Hitchcocka do Hemingwaya
Banke zdaj vztrajajo, da Ciprianija zamenjajo z izvršnimi direktorji, ki jih bo izbrala Ciprianijeva partnerska investicijska družba. Direktorji naj bi prevzeli tudi pogajanja z osebjem. A Cipriani, ki je z barskim poslom začel pri rosnih 19-ih, leta 1950 pa prevzel vodenje, vztraja, da bo še naprej delal v baru.

Harry’s Bar je leta 1931 ustanovil Arrigov oče Giuseppe in ga poimenoval po mladem ameriškem študentu Harryju Pickeringu, ki mu je dal 40.000 lir kot povračilo za posojilo v vrednosti 10.000 lir. Legendarni lokal stoji na nabrežju, le streljal od Markovega trga. Bar je prežet z zgodovino, med vpisi v knjigi gostov pa najdemo taka imena, kot so Noel Coward, Charlie Chaplin, Humphrey Bogart, Peggy Guggenheim, Woody Allen, Alfred Hitchcock, Orson Welles in Truman Capote.
Od leta 1949 dalje je bil redni obiskovalec bara tudi Ernest Hemingway, ki je sem umestil vrsto prizorov iz svojega romana Čez reko in med drevje.

Rojstni kraj bellinija in karpača
Še eden od prelomnih trenutkov za Harry's Bar je bilo leto 1948, ko je Giuseppe Cipriani tu izumil bellini. Koktajl, narejen iz prosecca in kaše bele breskve, je poimenoval po Giovanniju Belliniju, beneškem slikarju iz 15. stoletja.

Bar oziroma Giuseppe Cipriani pa si lastita zasluge tudi za karpačo. Cipriani je namreč danes to surovo delikateso pripravil za grofico Amalio Nani Mocenigo, ko je izvedel, da so ji zdravniki priporočili uživanje surovega mesa. Navdih je našel v delih beneškega slikarja Vittoreja Carpaccia, znanega po uporabi belo-rdečih tonov.

Leta 1958 je Giuseppe Cipriani na otoku Giudecca v beneški laguni odprl še Hotel Cipriani. Danes je to eden najelitnejših beneških hotelov, ki med Beneškim filmskim festivalom redno gosti največje hollywoodske zvezdnike.

Ciprianijevi so podružnice bara sicer pozneje odprli v številnih svetovnih prestolnicah. Tako najdemo v New Yorku restavracije Harry Cipriani, Cipriani 42nd Street in DownTown, njihova pa je tudi slovita Rainbow Room. Variacije na bar so ustanovili tudi v Buenos Airesu, Londonu in Carigradu.
Je pa res, da sta Arriago Cipriani in njegov vnuk Giuseppe Cipriani, ki vodita elitno franšizo, leta 2007 v ZDA priznala utajo davkov.

Italijanska vlada je bar leta 2001 razglasila za narodni spomenik.