Kakšno pa je bilo življenje v pravih budimpeških grand hotelih? za Telegraph je spregovoril Tamas Ungar, ki je že dolga leta hotelski "concierge" v enem od tamkajšnjih izvirnih grand hotelov. Vseh podrobnosti sicer kot zgledni uslužbenec ne izda, pove pa, da je v svoji karieri dobil od gostov kar lepo število nenavadnih prošenj.
Tako ga je, denimo, enkrat opolnoči poklical gost, da želi v eni uri v svojo sobo dostavljenih sto svežih belih vrtnic. "Seveda, gospod, z veseljem," je naročilo sprejel Ungar in se podal v nočni lov na vrtnice, pri tem zbudil pet cvetličarjev in mobiliziral četico slov, nazadnje pa gostu, ki je z romantično gesto zaprosil za roko svoje dekle, uspešno dostavil v sobo cvetje.
Spet drugič je neki arabski gost izgubil svojo islamsko molilno zapestno uro, po kateri se je orientiral, kje leži Meka. V Budimpešti v tistem času takih ur še ni bilo, zato je Ungar našel dobavitelja iz Dunaja, ki mu jo je do večerne molitve že poslal po taksiju. Ungar je imel tudi gosta, ki si ni zaželel zgolj obiska slovite budimpeške operne hiše, ampak je hotel biti kar del predstave. Urejeno.
Zgodba Grand Hotel Royala
Anderson sicer hotel iz svojega filma ni oblikoval po točno določenem modelu, še več, ker ni našel ustreznega, so hotelske prizore snemali kar v stari secesijski veleblagovnici (nekdanji Karstadt) v nemškem Görlitzu.
A to ne pomeni, da Budimpešta nima hotelov, ki bi se lahko vsaj delno kosali z veličastnostjo Grand Budapest hotela. Najboljši približek je v veličastni stavbi, zgrajeni v slogu francoske renesanse, na Erzsébet körútu, v kateri od leta 1983 dela Ungar.
Hotel se je odprl leta 1896 kot Grand Hotel Royal in bil pod takim imenom znan večji del prejšnjega stoletja. V tistem času je veljal za najrazkošnejšega v Evropi. Bil je tudi zelo napreden za tiste čase - večina 350 sob je imela lastno kopalnico, dvigala so bila električna, imel je lastno pošto, banko, frizerski salon, dve restavraciji in avstroogrsko slaščičarno, ki jo je zalagala slovita kavarna in slaščičarna Gerbeaud. Ta še danes velja za sinomim madžarske slaščičarske kakovosti in je leta 2009 odprla celo podružnico v Tokiu.
Grand Hotel Royal je imel tudi vrt s palmami, ki je bil priljubljeno shajališče gospode, plemičev, umetnikov in igralk, in celo kino, kjer sta imela francoska brata Lumière, filmska pionirja, posebno projekcijo že v nekaj tednih po predstavitvi svojih prvih filmov v zadnjih letih 19. stoletja.
Hotel je imel kot prvi tudi svoj notranji wellness center z vodo iz vročih budimpeških vrelcev, v Kraljevi plesni dvorani pa je, kadar niso imeli ravno najboljših zabav v mestu, koncerte pogosto prirejal slavni madžarski skladatelj Béla Bartók.
Zgrinjanje gospode nad Budimpešto
Grand Hotel Royal je bil zgrajen za namestitev uglednih gostov in veljakov, ki so se v tistem času zgrinjali nad Budimpešto, ki je gostila milenijsko razstavo in sejem ob tisoči obletnici madžarskega zavojevanja tega dela osrednje Evrope. Budimpešta je v tistem času v Avstro-Ogrski postala tudi enakovredna Dunaju in mesto ob Donavi je želelo narediti vtis, se razširiti in ozaljšati svojo zunanjo podobo.
Budimpešta je bila v tistem času resnično na vrhuncu svoje moči in dostojna vzhodnjaška tekmica Parizu. Elegantna trikilometrska avenija Andrássy je vodila od hotela do razstavišča in pompoznega Trga herojev, ki sta bila zgrajena kot tekmeca pariškim Elizejskim poljanam. Celo majhen odsek podzemne železnice so imeli, s čimer se je v tistem času ponašal le še London. Britanska prestolnica jih je navdihnila tudi pri gradnji neogotskega parlamenta na bregovih Donave, ki spominja na londonskega.
Obisk Budimpešte je postal obvezen postanek na popotovanjih po Evropi, tudi za potnike na Orient Expressu od Pariza do Carigrada, ki so izstopili na veličastni postaji Nyugati, ki jo je iz železa zgradila vsem dobro znana pariška družba Eiffel, nato pa se napotili namakati v tople vrelce, se okrepčati s kavo v elegantnih kavarnah, se mastiti s foie grasom in nazdraviti s kozarčkom tokaja, ki je veljal za kralja med vini.
Srebrna doba
A zlate dobe je bilo (pre)kmalu konec. Najprej je prišla prva svetovna vojna, ki hotela sicer neposredno niti ni prizadela, zato je lahko ta stopil v "srebrno dobo" med obema vojnama. V tistem času so Grand Hotel Royal obiskovali številni umetniki in bohemi, od plesalca Vaslava Nijinskega do ameriške plesalke in pevke Jospehine Baker, katere fotografije še danes krasijo hotelsko avlo.
A nato je prišla bolj uničujoča druga svetovna vojna - Andersonov film se osredotoča prav na to obdobje - in hotel so za nekaj časa zasedli gestapovci, v 50. letih pa je postal ena od oporišč udeležencev madžarske vstaje leta 1956.
Hotel so sprva prizadeli sovjetski tanki, nato še požar, leta 1961 pa se je komunistični režim odločil, da ga preuredi v hladnem duhu socializma, s tem pa je hotel znova postal najprimernejši naslov za sprejemanje tovarišev iz Vzhodnega bloka, med njimi tudi Mihaila Gorbačova. Tudi hollywoodskih živin se niso branili in za hotel za železno zaveso je bil Grand Hotel Royal precej živahen in je ohranjal dobršen del svojega glamurja.
Prenovljena lepotica
Vse do padca železne zavese 1989. Konkurenca je bila nenadoma prevelika, hotel pa je začel kazati svoja leta in kljub še vedno profesionalni postrežbi je Grand Hotel Royal leta 1991 zaprl svoja vrata. Se je pa 12 let pozneje, leta 2003, dvignil kot feniks iz pepela s pomočjo velike finančne injekcije hotelske skupine Corinthia in danes kot Corinthia Hotel Budapest (s petimi zvezdicami, seveda) spet spominja na dobre stare čase.
Marelično pročelje je obnovljeno in še posebej osupljivo zvečer, ko ga osvetlijo, obnovljena sta tudi marmorno stopnišče in plesna dvorana. Dodali pa so še sodobni luksuz v obliki plazemskih TV-jev v vsaki sobi, wellness centra na najvišji ravni in restavracij, od katerih je ena klasična madžarska, druga bolj eksperimentalna visoka kulinarika, tretja pa z orientalskim pridihom.
Ungar danes v Corinthii sprejema take goste, kot so Helen Mirren, Tony Blair in člani rockovske skupine Deep Purple, pa tudi nekatera manj zveneča imena, ki pa imajo posebno zgodbo. Tako je, denimo, obiskala hotel ženska, ki je po komunističnem prevzemu Madžarske zbežala v ZDA, 40 let pozneje pa se je vrnila, se prijavila v hotel in prosila Ungara, naj ji pomaga poiskati sestro, ki jo je takrat, komaj desetletno, pustila za seboj. Ungaru je uspelo in ženski sta imeli svoje čustveno snidenje v središču Budimpešte.
Kdo pravi, da ustrežljivosti, uglajenosti in galantnosti v hotelirstvu ni več? Samo treba je iskati na pravem mestu.