V zadnjih letih se vse več planincev odloča za osvajanje ferat, ki predstavljajo vmesno postajo med pohodništvom in pravim alpinizmom. Njihov razpon, če govorimo o težavnosti, je zelo širok, zato jih nikakor ne smemo jemati zlahka, opozarja inštruktor, velenjski alpinist, vodnik in odličen poznavalec ferat. Kot pravi, ima padec v ferati lahko veliko hujše posledice kot padec pri športnem plezanju ali alpinizmu.

Ferate so zelo priljubljene v planinskem turizmu po Evropi, vse bolj pa so priljubljene tudi pri nas. Pred dnevi so odprli ferato Jermn v Gozdu Martuljku, ki se je pridružila feratam Hvadnik, Mojstrana, Ožarjeni kamen, Spodnji plot, Češka koča, Gonžarjeva peč, Gradiška Tura in Lisca. Kot me opomni sogovornik, je pot na Lisco po terminologiji Planinske zveze Slovenije dejansko označena kot zahtevna zavarovana pot, četudi ima elemente ferat.

Kaj torej je ferata?
Seveda je temu sledilo vprašanje, kaj točno ferata je in kaj ne, saj se na spletu pojavljajo različni podatki. "Ferate so zavarovane plezalne poti, a to niso alpinistične smeri in to niso športno-plezalne smeri, ampak so planincem namenjene poti, na katerih so jeklenice." To pomeni, da je planinec ves čas navezan na jeklenico in za premikanje potrebuje vse štiri ude. Ob tem razloži, da naša gorska terminologija pozna le delitev planinskih poti na lahko planinsko pot, zahtevno planinsko pot in zelo zahtevno planinsko pot. V okviru slednje so poti, ki imajo jeklenice, a to niso ferate. Kot primer navede Hanzovo pot na Malo Mojstrovko. "To ni ferata, čeprav vsebuje elemente ferat in jo, recimo, Avstrijci v vodnikih uvrščajo med zavarovane plezalne poti oz. ferate. Pri nas pa to uradno ni ferata, temveč je zelo zahtevna zavarovana pot. V resnici pa je plezalna, tisti, ki gre po njej, za napredovanje uporablja vse štiri ude," pojasni.

Vseskozi varovanje na jeklenico
Zavarovana pot je tam, kjer je jeklenica zgolj za oporo, služi nam za ohranjanje ravnotežja, pri ferati pa za napredovanje potrebujemo znanje plezalne tehnike, saj so deli poti, kjer se dejansko pleza po vseh štirih, pri čemer smo vseskozi varovani na jeklenico. Ferate so umetno speljane in ne vodijo čez naravne prehode. "Ferate, predvsem težje, ne iščejo naravnih prehodov v steni, temveč najtežja in najbolj nemogoča mesta, izogibajo se lahkim delom sten, in sicer ravno zato, da se doseže dovolj visoka težavnost, da lahko plezalci, – pri tem govorimo o planincih –, doživljajo neko zadoščenje ob premagovanju zahtevnega odseka," pojasni Kovačevič.

Prva ferata pri nas je bila Gonžarjeva peč, ki so jo odprli leta 2011, pri njenem nastanku je sodeloval tudi Kovačevič, potem pa so počasi zrasle še druge novodobne ferate, ki privabljajo vse več planincev, ki si želijo več adrenalina. Samo težavnost ferat označujejo črke. V tujini, kot pravi Kovačevič, črki A in B označujeta ferate, ki so dejansko zavarovane poti, naprej do F oz. G pa so tiste prave ferate. "Z vzpostavitvijo učnega poligona Gonžarjeva peč, ki je bila najtežja ferata pri nas, pa smo v Slovenijo prinesli tudi termin oz. pojem ferate. Gre za povsem drugo težavnost, drug koncept gradnje plezalne poti, gre za poligon, ki nima dodatnih pomagal, nima skob in klinov, je samo jeklenica in strma stena. Pri gibanju pridejo v poštev samo elementi plezanja."

Kaj določa različno težavnost ferat?
Kot pravi Kovačevič, na stopnjo težavnosti vpliva prisotnost skob ali posameznih klinov za stopanje in prijemanje, previsnost sten, težavnost prečk … "Pri stopnji E, kot je Gonžarjeva peč, je težavnost tako velika, da imajo lahko težave tudi šolani plezalci. Zahtevnost E namreč terja izjemno moč v rokah, znanje in izkušnje, seveda poleg obvezne osnovne opreme, dobre tehnike gibanja, moči in vzdržljivosti."

Plezalci in alpinisti povečini nad feratami niso navdušeni, saj v njih ne vidijo zadostnega izziva. So pa odlična izbira za planince, ki si želijo "nadzorovanega" adrenalina. Dejansko so ferate vmesna postaja med pohodništvom in pravim alpinizmom. "Pri pohodništvu ne potrebuješ rok, bolj kot ne tudi uporabe tehnične opreme ne, ferate so pa vmes do alpinizma in so pogosto dobra odskočna deska za vpis v alpinistično šolo. Nekomu, ki že dolga leta hodi po planinskih poteh in išče nove izzive, ne samo glede pogledov v dolino, ampak tudi glede zahtevnosti, težavnosti in doživljanja delčka tistega, kar doživljamo alpinisti v pravih alpinističnih smereh," strne odgovor na vprašanje, komu priporoča osvajanje ferat.

Četudi se zdi osvajanje ferat relativno varno, pa je treba biti previden. "Ferate so dokaj resna zadeva. V feratah si ne želimo padcev, kajti ti padci so zaradi statičnih zaustavitev na sidrih jeklenice lahko hudo nevarni, ne le za sistem, lahko nam kaj utrga, ampak tudi za telo, saj nastajajo izjemno velike sile. Ti padci so veliko hujši kot pri športnem plezanju, kjer vrv ustvari pojemek kinetične energije ob padcu," opozarja izkušeni sogovornik.

Na zahtevne ferate le ob predhodnih tečajih
Ob tem opomni, da v feratah opažajo tudi novince, ki nimajo kilometrine v hribih, temveč se za tako obliko rekreacijo odločijo, potem ko se navdušijo nad krasnimi fotografijami na družabnih omrežjih. Poznavalci ferat in gorski reševalci si želijo, da bi težje ferate (C ali več) osvajali le tisti, ki so predtem opravili ustrezne tečaje. "Samo tam se nauči recimo, kako se počiva, kaj je treba, da boš splezal daljši odsek, da ni treba reševalcev poklicati. Mi bi si želeli, da bi šli prej v izobraževanje, da bi prebrali, kaj piše na opozorilnih tablah, ki stojijo na vstopu pred ferato v tujini in doma. Tveganje je preveliko," opozarja Kovačevič, ki je tudi sam vodi številne tečaje.

Na vprašanje, kakšen izziv predstavlja morebitno reševanje v feratah za gorske reševalce, odgovarja, da s tehničnega vidika je takšno reševanje mogoče še najlažje. "Na voljo so sidra glavne jeklenice, ali celo ločena sidrišča. Na Gonžarjevi peči sta dve sidrišči, ki sta namenjeni za varovanje udeležencev in za reševalcev, če je to potrebno. Žal sta bili kljub vsemu dve nesreči s smrtnim izidom." Ob tem še dodaja, da v večini ferat velja, predvsem v tujini, da morajo biti nad kritičnimi mesti, če sidra jeklenice niso na primernem mestu, dodatna alpinistična sidrišča za namene reševanja.

Čeprav je sam prvenstveno alpinist, vidi čar tudi v feratah. "Osebno me privlačijo težke ferate, ki nimajo skob in klinov, ker tam pride do izraza tehnika gibanja, ki jo imamo plezalci in alpinisti. Je pa seveda to daleč od alpinizma, kjer so nevarnosti veliko večje. Ferate so zanimive, a alpinizem ostaja v ospredju, je moja prva ljubezen."