V želji, da bi se vrnili v normalnost, ves svet išče pot med nevarnostjo širjenja koronavirusa in svobodo posameznika. Zadnje tedne, še posebno po začetku cepljenja, so na tehtnici tudi cepilni potni listi. Zamisel ni nova, pravi Borut Štrukelj z ljubljanske Fakultete za farmacijo. Če želite na primer potovati v nekatere afriške države, vas čaka obvezno cepljenje proti rumeni mrzlici. “Cepilni potni list je nekaj takega kot t. i. rumena knjižica, s katero lahko dokazujemo, da smo bili cepljeni. Kadar je cepiv dovolj.”

A kljub težavam Evropske unije z dobavo cepiv se je hkrati v Bruslju razvnela razprava o cepilnih potnih listih. Sprožila jo je Grčija.

Grčija

Država s številnimi otoki na repu balkanskega polotoka je kazala zgled dobrega spopadanja z epidemijo spomladi leta 2020. Pa vendar je to, kot pravi Nick Malkutsis, urednik spletnega portala Makropolis, ni rešilo pred propadom turistične panoge, ki po nekaterih podatkih posredno prispeva tudi do 25 odstotkov bruto domačega proizvoda.

Grčijo je po hudi finančni krizi leta 2008 začel reševati prav turizem. Postajala je vedno bolj priljubljena. Leta 2019 ji je turizem navrgel 20 milijard evrov. Lani, ko je bilo leto zaznamovano z epidemijo, je v blagajno prinesel “samo” pet milijard evrov. To je tri četrtine manj kot leto prej. In ravno zato si želijo Grki letos vsaj približno rešiti turistični sektor, ki je v Grčiji tudi zelo močen lobi.

Zato je bil grški premier Kiriakos Micotakis eden prvih v Evropski uniji, ki je predlagal uvedbo cepilnih potnih listov oziroma certifikatov. Tako bi omogočili lažji dotok turistov, letalske družbe bi laže sprejele ljudi na letala, manj težav bi bilo tudi v hotelih.

To pa je predlagal tudi zato, ker se je po lanski izkušnji, ko so Grki zaradi dobre epidemiološke slike poleti dovolili prehajanje meja tudi brez testiranja, jeseni krivulja močno povzpela. Čeprav ni čisto jasno, ali so bili vzrok turisti, si grške oblasti letos poleti tega ne želijo ponoviti.

Hrvaška

Poglejmo še nam najbližjo in zato tudi najbolj priljubljeno poletno destinacijo Hrvaško. Ta je lani dosegla približno polovico rekordne sezone iz leta 2019. Letos si želijo vsaj ponoviti lanske številke in upajo, da se bo turistična predsezona začela okoli prvomajskih praznikov. Do uvedbe cepilnih potnih listov je naša južna soseda precej zadržana oziroma ji celo nasprotuje. “Smo za standardizacijo oziroma nekaj, ka bi bilo mogoče na ravni Evropske unije. Ne želimo omejevati ljudi, ki niso preboleli covida-19 ali bili cepljeni,” pravi Metka Bradetič, direktorica Hrvaške turistične skupnosti v Ljubljani.

Islandija

Nekatere evropske države so že naredile prve korake; uvedbo cepilnih potnih listov so med drugim napovedali na Danskem, Švedskem, Poljskem, prva pa tak dokument od 21. januarja že izdaja Islandija.

Asta Valdimarsdóttir, državna sekretarka na islandskem ministrstvu za zdravje, nam je pojasnila, da gre za digitalno nadgradnjo tako imenovanega imunitetnega potnega lista. Islandija skupaj z Estonijo in Madžarsko sodeluje tudi pri projektu Svetovne zdravstvene organizacije v povezavi z razvojem digitalnega potrdila o cepljenju proti covidu-19, tako imenovane pametne rumene knjižice.

Asta Valdimarsdóttir izziv vidi predvsem v sodelovanju oziroma pripravi skupnih dokumentov, ki bi bili priznani v več državah oziroma svetu.

Kot poudarja, je to ključno tako iz varnostnih razlogov kot tudi zaradi načela vzajemnosti. Cepljeni državljani Evropske unije s primernimi dokumenti lahko potujejo na Islandijo, a dokler podobnih ukrepov ne sprejmejo tudi druge države, Islandcem z digitalnimi cepilnimi potnimi listi vrata v svet še niso na široko odprta.

Izrael

Vprašanje cepilnih listov odmeva tudi zunaj Evropske unije. V Izraelu, ki je z visoko prednostjo na vrhu cepilne lestvice, država pa je trenutno v tretjem “lockdownu” in ima zaprte meje, so med prvimi omenili možnost uvedbe cepilnih potnih listov. Kot nam je povedala slovenska veleposlanica v Tel Avivu Andreja Purkart Martinez, dokončne odločitve sicer še niso sprejeli.

“Uvedba cepilnih potnih listov ali zelenih dokumentov je odločitev, ki je še v zgodnjih fazah. Za zdaj velja, da to aplikacijo dobijo osebe, ki so se cepile ali prebolele covid-19. Aplikacija je na telefonu, prejmete jo teden po prejetem drugem odmerku cepiva. To bo osebo oprostilo obveznosti karantene po prehodu iz tujine ali po stiku z okuženo osebo.”

Slovenija

In kje je Slovenija? Zagotovo ne tako daleč kot nekatere prej omenjene države. Premier Janez Janša je že prejšnji mesec dejal, da bodo po njegovem mnenju cepilni potni listi prej ali slej realnost in da bodo koristili vsem. Očitno naša država pri tem računa na odločitev v okviru Evropske unije, tako je vsaj razumeti državno sekretarko Marijo Magajne.

“To je vprašanje, ki se rešuje na ravni Evropske unije. Menim, da bo potrdilo o cepljenju potrebno šele takrat, ko bo cepiva dovolj, tako da to ne bo pomenilo prednosti, ki je ne sme biti. Verjetno bomo to doživeli zelo kmalu.”

Razprave na ravni Unije o morebitni uvedbi cepilnih potnih listov so previdne, mnenja članic pa različna. Ob tistih, ki cepilne potne liste podpirajo oziroma že napovedujejo, da se bodo uveljavili, je bilo na vrhu prejšnji mesec slišati pomisleke Francije in Nemčije, da je za razpravljanje o cepilnem potnem listu še prezgodaj, saj je cepljenih premalo Evropejcev.

V Evropski komisiji so poudarili, da je treba najprej zagotoviti učinkovito uporabo podatkov o cepljenju v zdravstvene namene, ob tem pa tudi, da ne smemo dovoliti, da bi z uvedbo takih dokumentov omejili pravice tistih, ki ne bodo cepljeni.

Pika Šarf z Inštituta za kriminologijo pri ljubljanski pravni fakulteti pravi, da se pri takem dokumentu, še bolj pa aplikaciji, odpira še vrsta drugih pravnih vprašanj. “Kakšne podatke bo zbirala, kje jih bo shranjevala, kdo bo imel dostop do njih? Vse to so pomembna vprašanja.”

Poudarja, da sta grožnji v resnici dve. Prva je ta, da bo to zelo velika zbirka osebnih podatkov, še posebno če bi bila zbrana v nekem središču. “Verjetnost, da bi se to zgodilo, je razmeroma majhna. Če pa bi bili hranjeni v centralizirani bazi, bi bila to baza občutljivih osebnih podatkov o zelo velikem številu oseb. To je vedno zelo tvegano.” Drugič pa gre za zelo občutljive osebne podatke, ki vsaj v Evropski uniji uživajo posebno varstvo.

“Kovidni” potovalni dokumenti se od znanih, kot je rumena knjižica, razlikujejo najmanj z dveh vidikov. Prvi je digitalen; pri tem Pika Šarf opozarja: “Paprinata oblika bi gotovo ostala oziroma bi morala ostati alternativa za tiste, ki si tega ne morejo privoščiti, ki tega preprosto ne znajo in ne morejo uporabljati in seveda za primere, ko taka aplikacija ne deluje.”

Druga razlika pa je “velikanski obseg tega pojava. Kako bi bilo, če bi kar naenkrat za potovanje po vsem svetu potrebovali tako potrdilo? Lahko si predstavljamo veliko mednarodno letališče z velikanskim številom potnikov, ki uporabljajo najrazličnejše oblike potrdil, tako digitalnih kot papirnatih. Vsak dan. To bi pomenilo, da bi moral neki mejni policist prebirati ta potrdila za vsakega potnika posebej. Digitalna, papirnata, v različnih jezikih, različnih formatih in informacijah. Tak proces bi bil zelo potraten. Zato se močno spodbuja oblikovanje univerzalnega formata. Kar nekaj podjetij je že začelo iniciative za razvoj takih formatov, ki bi skrbeli tudi za varstvo osebnih podatkov, hkrati pa bi bili berljivi, dostopni, učinkoviti glede na potrebe.”

Največje zlorabe v zvezi s takimi digitalnimi potrdili, kot poudarja tudi Pika Šarf, pa se kažejo na področju neenakosti.

Anketa, ki jo je januarja opravila Mediana, je sicer pokazala, da cepilni potni list podpira skoraj 47 odstotkov anketiranih Slovencev. 22 odstotkov ljudi, ki trenutno nasprotujejo cepljenju, pa bi se cepilo, če bi potem lahko potovali.

S kakšnimi dokumenti bi lahko potovali?

Gre za potrdila, da smo bili cepljeni. Vse bolj verjetna so digitalna cepilna potrdila, torej aplikacije za pametne telefone o cepljenosti. Kar nekaj časa jih še ne bo na voljo, in to zaradi prilagoditev osrednji zahtevi: “Poznati morate osnovno identiteto uporabnika. Da se ve, da je pacient res pravi, da se ne pretvarja, da je kdo drug. Potem pa je seveda potreben tudi certifikat ali potrdilo, da si bil cepljen.”

Tako pravi Mate Beštek, ki je prejšnje desetletlje vzpostavljal rešitve za nacionalni sistem e-zdravje. Del sistema je tudi elektronski register cepljenih oseb oziroma ERCO; vanj naj bi bili vpisani vsi cepljeni, na primer proti covidu-19, ne glede na to, v kateri zdravstveni ustanovi v državi so jih cepili.

Se pa pri tem, kot je razvidno iz nacionalne strategije proti covidu-19, objavljene decembra, zapleta v posameznih bolnišnicah. V enotni register je podatke o cepljenju še nedavno pošiljalo le sedem bolnišnic izmed šestindvajsetih. To je ena izmed ovir za izmenjavo podatkov v registru, v katerega so sicer vključeni tudi policisti in vojaki. Nastavki za povezavo med informacijskimi sistemi različnih služb so, pravi Beštek, prav tako tehnične rešitve.

Za vzpostavitev enotnega evropskega sistema za delovanje v okviru cepljenja manjka predvsem dogovor Unije o tem, kateri standard o zdravstvenih podatkih bo zaupanja vreden. Evropa, ki sicer enotno vzpostavlja platformo za izmenjavo informacij o bolnikih, stavi tudi na elektronsko identiteto. Na mednarodni ravni sicer preizkušajo aplikacijo Common pass, ki je brezplačna in uporabniku omogoča, da določi, kateri podatki iz preverljivih zdravstvenih virov bodo dostopni pristojnim. Testiranju aplikacije se je pridružila le peščica letalskih družb, številne namreč računajo, da bodo imele lastne aplikacije na podlagi sistema, ki ga razvija združenje IATA.

Verjetno bomo katero izmed tujih aplikacij posvojili tudi v Sloveniji. Aplikacijo #Ostanizdrav bi težko nadgradili. Da bi jo poskusili spremeniti v orodje s podatki o cepljenosti, bi bile nujne številne spremembe, tudi zakonske.

Mate Beštek: “Če bi bila ta informacija zraven, bi to pomenilo, da mora nekdo, npr. NIJZ ali ministrstvo za zunanje zadeve, zagotavljati, da je točna. Če bi rekli, da je TAN-koda nekaj podobnega, ali če bi se spomnili nove kode, ki bi jo lahko nosili s seboj, je stvar pravnega dogovora, da se, ko prideš v neko drugo državo in pokažeš, da imaš v svoji aplikaciji šifro, ki pomeni tvoje potrdilo, da si bil cepljen, takim informacijam zaupa.”

Še vedno veliko nezaupanja

Prav zaupanje med državami pa je bilo v zadnjem času pogosto na preizkušnji in kot ugotavlja Andrej Šter, vodja konzularne službe na ministrstvu za zunanje zadeve, tega preizkusa države niso vedno opravile z odliko. “Zapiranje meja ali pa vzpostavljanje notranjih meja, ki žal še vedno ni končano, je pokazalo, da je medsebojnega nezaupanja žal zelo zelo malo in da se hitro konča, ko gre za preusmeritev pozornosti od notranjih problemov na kakšnega tam onkraj meje, ki nas lahko ogrozi.”

Vprašanje cepilnih potnih listov sproža številne pomisleke. Med ključnimi je že omenjeno dejstvo, da cepivo trenutno še ni dostopno vsakemu, še poudarja Borut Štrukelj. “Če imamo na voljo dovolj cepiv, je seveda tudi uvedba potnega lista razumljiva. Če pa različna cepiva niso na voljo, ni prav, da imajo tisti, ki so se cepili, možnost potovanja, tisti, ki bi se radi cepili, pa se ne morejo, ker niso na vrsti, pa te možnosti nimajo.”

Tu so seveda še skupine ljudi, ki se iz zdravstvenih razlogov ne morejo cepiti oziroma jim to odsvetujejo. Kot opozarja Luka Mišič s katedre za delovno in socialno pravo ljubljanske pravne fakultete, necepljeni tako ne bi mogli uresničevati ene izmed temeljnih svoboščin, ki nam pripada kot evropskim državljanom: prostega gibanja med državami članicami.

“Lahko da se bomo znašli v situaciji, ko bo posameznik, ki je bil cepljen, užival večji obseg pravic kot tisti, ki še ni bil, ali pa tisti, ki zaradi zdravstvenih razlogov sploh ne more biti. Ravno zato je potem spet treba razmisliti, kako bo, če bo ta ukrep začel veljati, in kako smiselno uporabiti tudi ukrepa karantene in testiranja.”

Ob tem se postavljajo tudi vprašanja o drugih oblikah diskriminacije. Taki dokumenti bi bili lahko tudi priročno sredstvo za uresničevanje skritih političnih namenov. “Vprašanje je žgoče predvsem glede držav, ki niso članice Evropske unije in so hkrati gospodarsko manj razvite, zato pa tudi manj zanimive za to, da bi bili njihovi prebivalci pravočasno cepljeni. Tako lahko tudi Evropska unija hitro najde priročen politični razlog, da zapre meje za vse, ki niso cepljeni. Za tem pa se skriva lahko tudi kakšen drug politični razlog.”

Zagovorniki cepilnih potnih listov med največjimi prednostmi poudarjajo oživitev poslovnih potovanj in turizma ter s tem gospodarstva. Svetovna zdravstvena organizacija je sicer v obdobju omejene dobavljivosti cepiva posvarila pred morebitnim prednostnim cepljenjem potnikov; najprej je treba zavarovati ranljive in tiste, ki so najbolj izpostavljeni virusu.

A tudi ko bo cepiva dovolj, se nekateri ne bodo želeli cepiti. Tako v Bruslju kot pri nas je slišati zagotovila, da cepljenje je in bo prostovoljno. Pa bo ob morebitni uvedbi cepilnih potnih listov res tako?

Borut Štrukelj poudarja: “Cepilni potni list je nekakšna posredna prisila in glede na pravice posameznika to ni prav. Ukrepi, ki jih uvajajo posamezne države, pa tudi družbe ‒ pri tem imam v mislih predvsem letalske družbe, turistične agencije ‒ so posredna prisila. Je pa to seveda politično vprašanje. Sam pri sebi nimam zadržkov, ker sem za cepljenje. Vendar vedno menim, da ima vsak posameznik pravico do izbire.”

Pravnik Luka Mišič dodaja: “Ta širši obseg pravic ali ugodnosti ali kakršnih koli pravnih koristi seveda lahko vpliva na avtonomnost posameznikove odločitve. Ali je ta odločitev res prostovoljna ali pa je de facto obvezna, ker če se posameznik zanjo ne bo odločil, pač ne bo užival nekih pravic ali pa jih ne bo mogel učinkovito ali enako izvrševati kot drugi? Vprašanje je, ali je odločitev o cepljenju zares svobodna.”

Bo cepilni potni list sploh nujen?

Andrej Šter pravi, da je treba najprej poskrbeti za čim višjo stopnjo cepljenosti in s tem tudi kolektivne imunosti, potem pa nam bo pravzaprav jasno, da cepilni potni list ni tisto, kar nas osvobaja, ampak nas pravzaprav morda še bolj omejuje. “In zato mislim, da nam bo čas pokazal, da je to zasilni izhod, ki morda kmalu, v nekaj mesecih, ne bo več potreben.”

Luka Mišič dodaja še pravni vidik: “Ne samo, da ne bo potrebno, gre za omejitev svobode gibanja, ki je vzpostavljena brez kakršnega koli stvarnega, legitimnega razloga in lahko učinkuje celo arbitrarno. Potem se ti ukrepi lahko uporabljajo v čisto druge namene kot pa za varovanje javnega zdravja in prepričan sem, da Evropska unija tega nikakor ne bo dovolila. Če že ne v luči ciljev, skupnih vrednot Evropske unije, pa vsaj in predvsem v luči delovanja skupnega trga. Bojim se, da če vzamemo trg iz te enačbe naše skupnosti, skupnosti ni več.”

Kaj je rešitev?

Andrej Šter pravi, da je izhod ali rešitev v tem, da poslušamo nasvete zdravstvenih strokovnjakov, izvajamo ukrepe in zagotovimo, “da ne bomo komu na hrbet napisali ,zdrav’, drugemu pa ,bolan’ ali ,še ni zdrav’, ampak bomo vsi imeli možnost, da smo zdravi, in da se nam bo spet pokazala možnost, da čim normalneje potujemo.”

Pogoj tako za normalizacijo, pa tudi za morebitno uvedbo cepilnih potnih listov, je, kot smo slišali, zadostna količina cepiv. To pa je že tema prihodnje Kronike plus, v kateri se bomo odpravili po poteh boja za težko pričakovane odmerke.