Zgodba Canfranca, vasice na 1190 metrih nadmorske višine na francosko-španski meji, je zgodba čezmernih, častihlepnih ambicij in sramotnega poraza, zgodba nesposobnosti in korupcije, spletk, tihotapstva in stoletja dolge smole, poroča Guardian.

Španija je želela pokazati, da je sposobna zgraditi nekaj v razsežnosti veličastne evropske "katedrale med železniški postajami", kot pravi Alfonso Marco, avtor knjige Canfranc, zgodba legendarnega vlaka.

“Do takrat, ko je bila dejansko zgrajena, je že spadala, konceptualno in tehnično, v 19. stoletje," je povedal za Guardian. Načrte so namreč zasnovali leta 1853, postajo pa so zgradili šele leta 1928. Marco, tretja generacija železničarjev v družini, je bil rojen na postaji Canfranc, kjer je delal njegov oče.

Sorodna novica "Zlato! Zlato!" - Kako je klondiška zlata mrzlica burila duhove in ubijala duše

"Pireneji ne obstajajo več," je na otvoritveni slovesnosti železniške linije čez Pireneje pompozno oznanil takratni španski kralj Alfonso XIII. A gore so bile le ena od številnih ovir do uspeha Canfranca. Okoli postaje se spleta vrsta mitov in legend, kot denimo tista, da je spremenila potek druge svetovne vojne. To ni res, je pa vsekakor odigrala vlogo v njej.

Postaja za vohune in tihotapce

Potem ko so nacisti okupirali Francijo, je Francov režim v Španiji izkoristil Canfranc za blagovno izmenjavo volframa, ključnega v izdelavi tankov, za nacistično zlato, vključno z eno pošiljko, težko kar 86 ton.
Franco si je želel ohranjati dobre odnose z Veliko Britanijo in ZDA, a se ni bil pripravljen odreči dobičkonosnim poslom z nacistično Nemčijo.

"Kot mednarodni mejni prehod je bil Canfranc diskretnejši in precej manj viden kot drugi," razlaga Marco. Postajo so uporabljali vohuni na vseh straneh, prek nje naj bi pred pregonom v Franciji zbežali tudi številni Judje.

"V vseh teh zgodbicah je zrno resnice, a so se vse razrasle v povsem pretirane dimenzije," pravi Marco. "Denimo, res je, da so postajo uporabljali Judje za prečkanje meje, a ne v tako velikem obsegu, kot se govori. In čeprav so med vojno Nemci res upravljali carinarnico na francoski strani, pa Canfranca niso nikdar okupirali. Navedbe o zastavi s svastiko na postaji so lažne."

Metafora splodletelih ambicij

Marcu tudi ni všeč uporaba vzdevka "Gorski Titanik", se pa strinja, da se lahko na Canfranc, kot na nesrečno križarko, gleda kot na metaforo spodletelih ambicij in priznava, da je imela postaja obilico smole. Pravzaprav, kaj dosti drugega kot smole ni imela.

Postaja se je komaj dobro odprla, ko je udarila finančna kriza leta 1929. Dve leti pozneje jo je skoraj popolnoma razdejal požar. Leta 1936 se je nato začela španska državljanska vojna in v trenutku, ko se je končala, je izbruhnila druga svetovna vojna. Do takrat, ko se je prelivanje krvi končno končalo, je bil Francov diktatorski režim osamljen, mednarodni železniški promet pa je spet zaživel šele v 50. letih.

A tiri na francoski strani so bili drugačni od tistih na španski, zato so morali na meji raztovoriti potnike in prtljago ter preložiti na drug vlak, s čimer se je že tako dolg čas potovanja še podaljšal. Železniška linija čez Pireneje tako nikdar ni bila zares dobičkonosna.

Leta 1970 je bil v iztirjenju vlaka poškodovan most, kar je bil izgovor, da se opusti megalomanska postaja s 365 okni in 200 metrov dolgim peronom, ki je bila tako prepuščena zobu časa in je nehote postala "železniški mavzolej ogromne sentimentalne in zgodovinske vrednosti", kot pravi Marco. "Del zgodovine, ki se ne more ignorirati in ki si zasluži, da se pozna in ceni."

Bo hotel oživil vas in postajo?

Danes se postaja uporablja le za domači promet, pa še to v zelo omejenem obsegu. Ampak zdaj naj bi ji novo življenje dal hotel s 104 sobami, ki ga oblikujeta arhitekta Joaquín Magrazó in Fernando Used v sodelovanju z regionalno vlado Aragona in hotelsko verigo Barceló.

Proračun znaša 27 milijonov evrov, od tega bo aragónska vlada prispevala 12 milijonov za popravilo tirov in ureditev okolice. Pročelje bodo sicer ohranili, a bodo za avtentično postajo zgradili novo, do katere bodo potniki lahko vstopali skozi hotelsko avlo.

Kompleks bo vključeval konferenčni center z 200 sedeži, železniški muzej, trgovine in zavetišče za romarje, saj je Canfranc na eni od romarskih poti do Santiaga de Compostela. Oblasti in snovalci upajo, da bo hotel, ki naj bi bil zgrajen konec leta 2022, oživil vasico, čeprav Marco meni, da bo trajalo še kar nekaj časa, preden se ponovno vzpostavi povezava s Francijo.

Leta 2020 sta se Francija in Španija dogovorili, da začneta dela, da bi lahko ponovno odprli 7,8 kilometra dolg predor Somport, ki povezuje državi, s podporo EU-ja pa upajo, da bosta postaja in linija Canfranc polno obratovali do leta 2026.