Najzgodnejši spomini Takako Araj so vezani na Cukidži, kjer se je v labirintu stojnic z morsko hrano igrala skrivalnice s svojim bratom. Danes vodi družinsko stojnico, na kateri prodajajo skuše in rumenoplavutega tuna.

Takako te dni skupaj s stotinami drugih trgovcev z ribami vdana v usodo pakira svoje stvari in se pripravlja na selitev na 5 milijard dolarjev vredno tržnico zunaj središča Tokia. "Počutim se razklano. Tu sem odrasla in počutim se, kot da s selitvijo izgubljamo tolikšen del naše zgodovine," je povedala 45-letna trgovka.

83 let stara tržnica, priljubljena turistična atrakcija, je kompleks skladišč, trgovinic in malih restavracij, med katerimi brzijo viličarji, naloženi z zabojniki rib. A mestne oblasti trdijo, da je Cukidži preveč dotrajan, higienski standardi pa so neustrezni, zato so že pred leti odločili, da tržnico preselijo.

A mnogi trgovci z ribami si želijo ostati v okolišu, kjer tudi živijo. Poleg dolge vožnje do nove lokacije v Tojosuju, kjer je svoj čas stala plinarna, jih skrbijo tudi visoke ravni strupenih kemikalij, ki so jih tam zaznali leta 2016. Od leta 2012, ko so selitev napovedali, so to večkrat prestavili, lani pa so oblasti porabile dodatnih 33 milijonov dolarjev za čiščenje lokacije v Tojosuju. Zdaj zagotavljajo, da je prizorišče varno, a trgovci ostajajo skeptični.

Več kot 80 odstotkov trgovcev na Cukidžiju selitvi nasprotuje in v še zadnjem poskusu, da bi selitev preložili, je 56 trgovcev prejšnji mesec tožilo mesto in zaprosilo za začasno sodno prepoved, sodišče pa pozvalo, naj presodi pred soboto, ko se Cukidži zapira.

Jim bodo stranke sledile?
Če ne bo nobenih zamud, se bo tržnica Tojosu odprla 11. oktobra, a trgovce skrbi, da jim stranke ne bodo sledile tja.

Takako, katere družina se s trgovanjem z ribami ukvarja že 95 let, pravi, da so ji kupci že rekli, da je novo prizorišče zanje neugodno. "Pravijo, da bodo raje kupovali z manjših tržnic bližje njihovim restavracijam. Kaj naj rečem? Tudi oni so poslovneži."

Manj strank pomeni, da si bodo trgovci težje povrnili več 100.000 dolarjev, kolikor jih mora vsak izmed njih plačati za selitev, vključno z novimi zamrzovalniki in hladilniki. Okoli 300 trgovcev in aktivistov je svojo jezo izrazilo na protestu na Cukidžiju prejšnjo soboto s skandiranjem "Tojosu ne, ne, ne" in transparenti "Stop selitvi!". Protestnikom so se pridružili še turisti.

Kralj sušija
"Končno nam je uspelo iz Cukidžija ustvariti slavno znamko, zdaj pa jo skušajo uničiti," je za Reuters povedal Kijoši Kimura, lastnik ene največjih japonskih verig s sušijem, Sushi Zanmai. Kimura se je s solzami v očeh spominjal, kako je pred 17 leti na Cukidžiju odprl svojo prvo restavracijo sušija, da bi privabil turiste in oživil tržnico.

Kimura slovi kot tisti, ki na tradicionalni novoletni dražbi tunov na Cukidžiju redno pokupi najdražje primerke. Leta 2013 je tako za modroplavutega tuna odštel rekordnih 1,76 milijona dolarjev. "Nobenega usmiljenja nimajo, to je to. Ti birokrati so pozabili, da tu živijo ljudje. Pri njih se vse vrti okoli denarja."

Predstavnik tokijskih mestnih oblasti kritikom odgovarja, da je Cukidži s svojo živahno tržnico dolgo podpiral mestno prebivalstvo, a da je pomembno, da se ta tradicija nadaljuje na novi lokaciji z boljšimi sanitarnimi razmerami.

Staro prizorišče bodo zdaj začasno preuredili v parkirišče za olimpijske igre v Tokiu leta 2020, nato pa bodo tam postavili turistično središče. Cukidži je bolj kot tržnica vas v malem z lastno ambulanto, banko, knjižnico in trgovinami, pri čemer gre skozenj vsakodnevno več 10.000 delavcev, kupcev in turistov.

In tudi v svojem zadnjem tednu vrvež na Cukidžiju ne jenja. Možje še vedno razlagajo, sortirajo, pakirajo in razpostavljajo na tisoče zabojev, polnih rib in morskih sadežev iz pristanišč po vsej Japonski. Dražbe rib potekajo že zarana, ob zori, ko na Cukidži že prikapljajo prvi turisti, ki iz tržnice nato zavijejo v enega od lokalov na svež suši.

Kodži Amano, eden od tožnikov, ki so vložili tožbo proti Tokiu, je na Cukidžiju začel delati, potem ko je pustil srednjo šolo. Danes, pri 47 letih, ima s svojima bratoma stojnico z modroplavutim tunom ("maguro"), ki velja za kralja sušija. "Odločeni so, da nas izselijo. Tako da v resnici ne moremo več kaj dosti storiti, da bi jim to preprečili," je dejal Kodži, vdan v usodo, med filiranjem tuna s svojo mačeto. Enega velikega poglavja Tokia je tako, kot kaže, res konec.