V ponedeljek je Britanec vstopil v zadnjo državo na svoji poti, Južni Sudan, ki ob začetku njegovega dolgega potovanja sploh še obstajal ni. Od 1. 1. leta 2009 je 33-letni Hughes obiskal vseh 193 držav članic Združenih narodov, poleg tega pa še Tajvan, Vatikan, palestinska ozemlja, Kosovo, Zahodno Saharo in vse štiri entitete, ki sestavljajo Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske.

Z majhnim kupčkom denarja se daleč pride
In celotno potovanje, ki ga je na dan v povprečju stalo le deset britanskih funtov (12,4 evra), je opravil z vlaki, avtobusi, taksiji, plovili in različnimi lokalnimi prevoznimi sredstvi. Na vse kriplje se je izogibal letalskih povezav, s čimer si je prislužil tudi zapis v Guinnessovi knjigi rekordov kot prvi človek, ki je (večkrat) obkrožil svet brez letenja.

Tudi zdaj, ko je velikanski izziv za njim, se v domovino ne želi vrniti po zraku. Raje bo še malo raziskoval Afriko in Evropo - z avtobusi in čolni seveda, nato pa se bo za božič vrnil v rodni Liverpool, kamor ga bo pripeljal trajekt iz Dublina.

"Izredno sem hvaležen vsakemu na katerem koli koncu sveta, ki mi je pomagal doseči ta cilj. Nekateri so mi ustavili, ko sem štopal, drugi so mi ponudili brezplačno nastanitev, tretji so me le usmerili na pravo pot," je za časopis Telegraph dejal iz Džube, prestolnice Južnega Sudana. "Bili so trenutki, kot na primer, ko sem sedel na zapuščeni avtobusni postaji v Kambodži in je bil moj želodec ves pretresen od obupnih cest, ko sem se resno spraševal, kaj počnem. A vedno sem našel razlog, da nadaljujem," je dodal Britanec, ki je vmes za National Geographic snemal oddajo Graham's World, svoj napredek pa je objavljal tudi na spletni strani The Odyssey Expedition.

Dvakrat v zaporu
V skoraj treh letih dogodivščin mu je najbolj ostalo v spominu plavanje z meduzami v jezeru blizu tihomorskega otoka Palau, opazovanje zadnjega poleta iz serije raketoplanov na Cape Canaveralu na Floridi ter učenje plesnih korakov z domorodnimi plemeni na Papui Novi Gvineji.

"Ljudje so me pogosto spraševali, kako mi je uspelo priti v Afganistan, Irak ali Severno Korejo, a v resnici so bile te države med najlažjimi za vstop. Za Irak niti ne potrebuješ vizuma, samo sprehodiš se čez mejo s Turčijo. Največ sivih las so mi povzročali vstopi v Nauru, na Maldive in Sejšele pa tudi na otoške države, v katerih so zelo dejavni morski razbojniki."

Oceane je prečkal kar s tovornimi ladjami, na Zelenortske otoke pa je prišel iz Senegala, potem ko je štiri dni preživel na luknjičasti ribiški barki. Ko je prišel, so ga aretirali, za zapahe je moral tudi v Demokratični republiki Kongo, saj so bili uradniki prepričani, da je vohun.

Družinska tragedija
A nobena takšna preglavica se ni mogla meriti z žalostno zgodbo, ko mu je vmes umrla starejša sestra Nicola. "Prihitel sem domov, da sem se lahko vsaj poslovil od nje, ona pa mi je zabičala, naj nikakor ne obupam in naj ne ostanem doma. Takrat sem imel za seboj že 184 držav, torej jih je bilo na seznamu le še 17, a hotel sem vse skupaj pustiti. Zdaj sem presrečen, da sem jo poslušal in končal svojo misijo." Njegovo popotovanje je imelo tudi humanitarno noto, saj je na njem zbiral denar za organizacijo WaterAid.