Čudoviti kompleks stavb zajema 320 metrov dolg in 300 metrov širok vrt, ki je bil zamišljen kot prikaz rajskega vrta. Na njem je tudi znamenit dolg vodni jarek, ki v vodi odseva čudovito simetrično podobo skrivnostne grobnice.

Gradnja kompleksa se je začela leta 1632. Končan je bil leta 1648, okoliški vrtovi pa pet let pozneje. Projekt je zaradi svoje zapletenosti sooblikovalo veliko tedanjih arhitektov in mojstrov. Spomenik je izjemen predvsem zato, ker povezuje perzijsko in hindujsko arhitekturo in simboliko.

Neomajna ljubezen do prezgodaj umrle žene
Tadž Mahal je zgradil šah Džahan za svojo prezgodaj preminulo ženo Mumtaz. Šahova druga žena je umrla med porodom njunega 14. otroka, kar je Džahana tako prizadelo, da si ni nikoli opomogel. Po smrti se je kmalu razvnel boj za oblast med štirimi Džahanovimi sinovi, pri čemer je zmagal najzlobnejši - Aurangazeb, ki je dal lastnega očeta zapreti v bližnjo trdnjavo v Agri, kjer je - tako pravi legenda - ves preostanek življenja od daleč opazoval grob ljubljene žene.

Druga legenda pravi, da je šah Džahan hotel postaviti enak mavzolej zase, a črnega, vendar ga je sin predčasno zrinil z oblasti.

Sporazum med perzijsko in hindujsko arhitekturo
Središče spomenika je grobnica iz belega marmorja – simetrična stavba, ki jo prekriva velika kupola. Temeljna arhitektura je perzijska, kar potrjujejo štirje minareti ob njenem robu.

Nadstrešek pomeni sporazum med perzijsko in hindujsko simboliko, saj je na njem mogoče najti tako elemente, ki častijo boga Šivo, kot tudi islamski polmesec, obrnjen proti nebu.

Okrasni elementi obsegajo kaligrafijo – skrbno izbrane verze iz Korana, abstraktne geometrične elemente in motive vegetacije. Na Tadž Mahalu ni niti ene človeške podobe, saj to prepoveduje islam. Okrasi so naslikani, v obliki mozaika ali izrezljani. V grobnici so tudi dragi in poldragi kamni, ki večinoma izvirajo iz Kitajske, beli marmor pa je iz indijske pokrajine Radžastan.

Notranji del stavbe je zgrajen v obliki osmerokotnika, pri čemer leži grobnica Mumtaz natančno v sredini, šah Džahan pa ob njenem boku, kar je edina "napaka" v simetriji objekta. Notranje stene so visoke 25 metrov, nad njimi pa je "lažna kupola", nad katero je simbol sonca. Grobnice ležijo v diagonali sever – jug, pri čemer ima kraljevi par obraza obrnjena proti Meki.