Če v Sloveniji govorimo o butičnem turizmu, potem ne moremo mimo naravoslovne fotografije. Še posebej tujci pri nas pogosto povprašujejo po fotografiranju rjavega medveda v Loški dolini, po redkem rastlinstvu okoli Cerkniškega jezera in jamski fotografiji v Križni jami.

Gostje, ki v Slovenijo pridejo izključno zaradi dobre fotografije, so največkrat angleško govoreči. Pri nas ne iščejo klasičnih tur v slogu ogleda Postojnske jame, Lipice, Bleda in Pirana. So okoljsko ozaveščeni in spoštujejo priložnosti, ki jo ponuja naše okolje. V povprečju ostajajo tudi po šest dni in na vsaki lokaciji prespijo vsaj dve noči. Glavna sezona je od aprila do konca oktobra, prihajajo posamezniki in družine, največ med 40. in 55. letom.

Za glavne lokacije fotolova pri nas veljajo Alpe, Blejski Vintgar, Bohinj, Logarska dolina, Jeruzalemske gorice, Posočje z Bovcem in okolico. Zadnje čase so na seznamu vse pogosteje tudi Loška dolina, območje Babnega in Planinskega polja, Cerkniško jezero in Križna jama.

Da, Slovenija nima nenadkrivljivih znamenitosti, ima pa raznolikost. In naša posebnost so zagotovo jame. Podzemlje Križne jame velja med fotografi za divje, prvinsko in nedotaknjeno. Jama je naravna, ena redkih brez betona in elektrike, sprejme pa omejeno število 1.000 ljudi na leto. Najdaljši ogled, vse do konca več kot osemkilometrskega podzemlja, pa je omejen na samo 100 ljudi. S tem se ohranja dragocen jamski sistem in krhke sigaste pregrade. Jama pa je priložnost tudi za makrofotografijo različnih vrst jamskih hroščev in netopirjev. Križna jama je namreč poleg Marijinega brezna pri Škofji Loki drugo največje prebivališče netopirjev v Sloveniji.

Butični proizvod fotolova je tudi odgovor na to, kako bolje tržiti turizem Notranjske in območje zelenega krasa. Novodobni fotografi namreč poleg kraških pojavov iščejo izzive tudi v slikanju divjih živali. In tu se jim na majhnem področju ponuja raznolikost - fotografiranje sove kozače, žolne, rjavega medveda, risa in vidre.

Na Koroškem pa izpostavljamo še sveži proizvod kulturnega turizma, ki se razvija pod okriljem štiridnevnega Festivala Solzice. Hodili smo po sledeh literarne zapuščine Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca in med drugim obiskali njegovo rojstno hišo v Kotljah. V zgodbo njegovega življenja nas je popeljala njegova sorodnica Danica Hudrap.

Spregledali pa nismo niti Ivarčkega jezera in osamljene kmetije v dolini Topla. Podobno kot druge doline v Karavankah je bila tudi Topla poseljena že konec 16. stoletja. Pet ohranjenih starih kmetij že stoletja oživlja značilno podobo koroške zemlje: Burjakova, Florinova, Kordeževa, Fajmutova in na nadmorski višini 1120 metrov še Končnikova domačija.

Hiše na strmih pobočjih se skupaj z gospodarskimi poslopji stiskajo v gručo, ki je pod čopastimi, s skodlami kritimi strehami od daleč videti kot majhen zaselek. Skrbno in lepo oblikovana glavna poslopja z živobarvnimi poslikavami in zanimivimi rezbarskimi detajli še danes pričajo o domiselnosti, oblikovalskem čutu in zavesti domačinov, ki so kljub trdemu kmečkemu življenju čudovito etnološko dediščino skrbno ohranjali iz roda v rod.

Kot celotno Mežiško dolino je tudi življenje Tople močno zaznamovalo rudarstvo. Začetki izkopavanja svinčeve in cinkove rude segajo v leto 1834, danes pa je rudnik Topla zaprt in kot zavarovani naravni spomenik namenjen le še turističnemu ogledu.

Na tem predelu je vzpostavljen tudi čezmejni Geopark Karavanke. Ena izmed informacijskih točk je v TIC-u Topla, kjer je z animacijami prikazana sestava zemlje, s posnetki glasov in fotografijami pa so predstavljene ptice s tega območja. Mogoče so animacijske igre za otroke, v notranjosti brunarice je čebelarska razstava namenjena seznanjanju obiskovalcev z delom s čebelami, opravilom in s čebelarskim orodjem.

Nedaleč od doline Tople se lahko prepustite tudi užitkom športnega plezanja. Burjakove peči se imenuje plezališče, za katerega domačini pravijo, da je najboljše pri nas.