Prvi nas je v okviru "Slovenskih stopinj po svetu" v spletni klepetalnici obiskal svetovni popotnik, fotograf in novinar Zvone Šeruga. Kot je bilo od starega popotniškega mačka pričakovati, so bili njegovi odgovori na vprašanja zanimivi in polni popotniških modrosti, ki bodo prav prišli marsikateremu popotniku.

Pa začnimo na začetku, kako je Zvone Šeruga sploh začel svojo popotniško kariero? "V bistvu se mi je kot študentu novinarstva vse skupaj kmalu spremenilo tudi v službo. Honorarji, predavanja, reportaže, zatem tudi pokrovitelji - in (tudi) to me je gnalo naprej, predvsem pa mi omogočilo delo. V katerem še vedno in predvsem uživam," je povedal Šeruga in ob tem pojasnil še, da se je njegov način dela v vseh teh letih malce spremenil, saj zdaj dela kvečjemu težje in zahtevnejše stvari, ki si jih finančno lahko privošči. "Včasih sem pač potoval z nekaj dolarji na dan, zdaj z nekaj desetimi," je dodal.

"Afrika je čudovito igrišče za nas razvajene otroke bogatega Zahoda"
Šeruga potuje že 38 let in prepotoval je že dober del sveta. Doma ima 14 potnih listov, pomembneje pa se mu zdi, da se vrač v kraje, ki so mu ljubi, kot da bi delal kljukice novih destinacij. "Afrika mi predstavlja trdo eksotiko, Azija mehko, Latinsko Ameriko sem pa kar nekako opustil, svet je navsezadnje prevelik. In dokler imam voljo, energijo in sredstva, je Afrika čudovito igrišče za nas razvajene otroke bogatega Zahoda," je zapisal Šeruga, ki nam je zaupal tudi, da bo kmalu dopolnil 60 let in da se mu zdi Antarktika, kjer še ni bil, primerna destinacija za okroglo obletnico.

Na vprašanje, kako se spopada z revščino, ki jo srečuje na vsakem koraku, je pojasnil, da je že dobil debelo kožo, saj je to del njegovega dela in poklica. "S tem, da hodim med te ljudi, jih gotovo bolj pomagam, kot da se mi smilijo od doma. Prek mojih skupin se je iz Slovenije v dežele tretjega sveta prelilo že najmanj dva milijona evrov," je povedal Šeruga, ki je ob tem okrcal še svetovne človekoljubne organizacije, kjer se "prelivajo milijarde, ki s humanitarnostjo nimajo prav nobene povezave več".

"Ko prihajam s skupinami v že dolgo znane vasi, so nas praviloma res iskreno veseli. Iz praktičnih razlogov: vedo, da bo dobra žurka, s sabo imamo darila in hrano, kupimo jim kozo, če se le da, pa še plačam, kot bi spali v urejenem kampu. In kdo takih gostov ne bi bil vesel?!" je pojasnil Šeruga in dodal še tale nasvet: "Prijaznost odpira vrata, širok nasmeh je najboljši jezik. Bodi dober do njih in velika možnost je, da bodo oni enaki do tebe. Da, lokalne običaje je seveda treba upoštevati, a ljudje tam naokoli vedo, da smo iz barbarskih dežel in zato marsikaj odpuščajo."

Poleti ga ni čez kampiranje na Cresu
Bralcem je Šeruga povedal tudi, da je obiskal nekaj vojnih območij, a to še v času novinarskega dela. "Somalija ali Bosna med vojno zimo ne štejeta ravno med tipični popotniški destinaciji," je povedal in nam zaupal tudi anekdoto, ko se je med balkansko vojno v Črni gori znašel v majhni nevarnosti. "Pa še takrat se fantje za šankom niso uspeli zediniti, naj me, sovražnika iz grde Slovenije, predelajo v čevapčiče ali v šnicle. Dovolj časa je bilo vmes, da sem z motorjem stisnil rep med šprikle," se spominja Šeruga.

Kaj pa spor s Tomom Križnarjem, o katerem se je v javnosti precej govorilo? "Tomo je krasen fant, s katerim sva si bila včasih precej blizu (a vedno zelo drugačna), potem pa so se najine poti razšle. Spoštujem njegovo delo, to vsekakor - eden redkih zares nepokvarjenih in iskrenih ljudi je. Gotovo pa mi ni všeč, da je on moje delo označil za vojno dobičkarstvo. Ker po tej logiki tudi jaz njegov odnos do drugačnosti lahko spravim na humanitarni fundamentalizem. Nobena skrajnost pa ni dobra, zapira ljudi v ozke kroge njihovih svetov in odvrača razumevanje ter sodelovanje," je povedal Šeruga.

Glede na to, da so potovanja Šerugova služba, si kdaj privošči tudi dopust? "Ni ga poletja brez kampiranja na Cresu: šotor, familija, kupček prijateljev in starih znancev, čoln ter podvodna puška. A za letos je to že odkljukano, žal."