Prav tako pa je skoraj greh biti v Cortu, pripetem na pečino sredi temnorjavih granitnih gora, in ne vsaj pokukati v to k nebu kipečo divjino. Večina obiskovalcev Corta, ki jih gore zvabijo iz mesta, se odpravi v Val Restonico, lepo dolino, ki jo je ustvarila reka enakega imena. Po njej se zapeljemo z avtom, potem pa pot pod noge do ledeniškega jezera Mela (1711 m) ali še malo dalje do Capitella (1930 m). Ima pa ta izlet eno veliko napako. Cesta po delu doline je tako ozka, da je srečevanje skrajno težavno ali celo nemogoče, zato se 15 km vožnje lahko hudičevo raztegne.
Bolj redki vedo za imenitno alternativo Val Restonici, še redkejši pa se zanjo odločijo. Jaz sem se in ni mi žal, pa čeprav sem se moral zato Val Restonici odreči. To je masivni naravni obok Arcu di u Scandulaghiu ali Arche de Corte. Tudi zanj sem našel spodbudo pri Miretu Steinbuchu, ki je zapisal: »Veličastna, estetska tura, eden tistih skritih biserov, ki te napolnijo z zadovoljstvom, mirom in močjo. Ko boste tam, boste razumeli.«
Ker je tudi priznal, da je trajalo kar dva dopusta, da sta z ženo našla pravi opis poti, sem se že doma odločil, da se nanjo pripravim s čim boljšim zemljevidom. Kaj bi moglo biti za to primernejše kot IGN (Institut national de l’information géographique et forestière)? Ta izdeluje odlično serijo topografskih zemljevidov francoskih območij v merilu 1 : 25.000, imenovano Top 25. Omenjeni predel pokriva zemljevid Corte/Monte Cinto in nosi oznako 4250 OT. Zemljevid si lahko izdelate tudi sami, če se vam na spletnem naslovu uspe priklikati do ustreznih strani.

Vroče – hladno
Če bivate v Cortu, se lahko na pot iz mesta odpravite kar peš. Če ste z avtom, pa boste vsaj zgodaj zjutraj brez težav parkirali (to je sicer v Cortu poleti precejšnja umetnost) ob cesti, stisnjeni med reko Tavignano in strmo zahodno pobočje pečine, na kateri domuje citadela.
Po cesti nadaljujemo peš proti severu. Malo pred njenim slepim koncem zagledamo pri kapelici smerno tablo za omenjeni obok, ki kaže v levo. Po samo nekaj deset metrih moramo za razmajanimi kurniki desno navzgor čez položne kamnite plošče. Pot je označena z živo oranžnimi črtami. Vodi po izbočenem in soncu izpostavljenem pobočju, zato se moramo zavedati, da bo verjetno pasje vroče, ko se bomo vračali sredi dneva. V dobre pol ure pridemo do značilnega korziškega pastirskega zavetišča iz skrilavcev (745 m), za dramatično scenografijo pa poskrbijo slikovite skale Corbaghiole nad njim. Osupljiv je tudi pogled nazaj na corško citadelo. Pri zavetišču se pot obrne v desno. Še vsaj pol ure bomo izpostavljeni vedno huje pripekajočemu soncu.
Vročine nas vsaj delno odreši prihod v kostanjev gozd. Pravi kostanj je eno najpogostejših listnatih dreves na otoku. Za njegove razsežne gozdove imajo največ zaslug Genovčani, ki so Korziki vladali od 13. do 18. stoletja. Posušen kostanj so domačini mleli v moko, ki je nekaterim družinam pomagala preživeti, druge pa celo pripeljala do bogastva. Vi jo boste najbolj zanesljivo srečali v – po mojem mnenju – najboljšem lokalnem pivu Pietra. Kostanjev gozd se kmalu spremeni v nekoliko manj senčnatega borovega. Na otoku raste več vrst bora, največji vtis pa na človeka naredi endemični korziški bor, ki je podvrsta črnega bora. Njegovo znanstveno ime je Pinus nigra corsicana. Zraste do 50 m visoko in menda lahko doseže tudi starost 800 let.
Nebo se me je usmililo
V gozdu pot zavije levo in postane precej strmejša. Po strmini prilezemo v kratkih ključih na sedlo, nad katerim lahko vrh skal na levi opazimo križ (1145 m). Blagodejna senca nas spremlja tudi nad njim in nato vse do cilja. Malo nad sedlom je pri paru borov težje opazen razcep: levi krak je strmejši in krajši, desni položnejši in zato daljši. Jaz sem šel po levem gor in po desnem dol, razlika v času pa ni bila prav velika. Če torej izberemo levega, sledi nova strmina čez skale, po katerih priplezamo na drugo sedelce in zavijemo desno. Hitro smo prav na vrhu skal, tik pod katerim stoji še en lesen križ.
Strmina se tu dokončno unese. Pot se rahlo spušča in spet dviguje, zavija enkrat levo, drugič desno - in tako pod stenami na desni kakšne pol urice. V tem času se je nebo stemnilo in začutil sem prve dežne kaplje. Pa ne že spet! Ne, tokrat se zaradi vremena ne bom odrekel cilju, pa naj se zgodi, kar hoče. Na srečo se je oblak posušil, še preden sem nenadoma pred seboj zagledal mogočni obok (1452 m). Kakšnih deset metrov velika kamnita tvorba se zdi komaj verjetna. Spomnila me je na podobno osupljiva čudesa, ki smo jih pred leti z družino občudovali v ameriškem narodnem parku Arches, in v mislih sem premleval: le po kakšnih načrtih neki narava snuje svoja dela. Ko sem se naužil pogledov z vseh strani, sem se le obrnil in, da ne bi preveč izzival neba, kar se da pohitel v dolino. Komaj sem se dobro usedel v avto, se je ulilo, kot bi se utrgal oblak.
Za vzpon in spust ter vse vmesne poglede skupaj sem potreboval približno pet ur. V tem času nisem na hribu srečal žive duše.
Ko se je narava še učila?
Le malo manj spretno kot nad Cortom se je narava poigrala v drugem kotičku korziškega peskovnika. Če se boste potikali po jugu otoka, na primer okrog Porto-Vecchia, vas vabim, da skočite v notranjost, v pokrajino Alta Rocce. To je sila privlačen svet skalnih gora, vse leto zelenih gozdov in redkih vasic, raztresenih po gorskih policah.
Na fotografijah turistov največkrat ovekovečeni prizor v Alta Rocci je brez dvoma nazobčana skalna gmota Aiguilles de Bavelle (1899 m). Z avtom se ji najbolj približamo, če se po cesti D 268 zapeljemo na prelaz Col de Bavella (1218 m), pogledu proti severu pa se tako in tako ne bomo mogli upreti.
Če si lahko vzamemo vsaj dve uri (saj smo vendar na dopustu!), se velja sprehoditi še do U Tafunu di u Compuleddu ali Trou de la Bombe (1340 m), naravnega okna v pobočju Palirja, ki je res videti, kot bi ga naredila bomba. Palir se dviguje na drugo stran ceste kot Aiguilles de Bavelle. S prelaza vodijo do okna kar tri steze, ki večinoma potekajo po senčnatem borovem gozdu. Daleč najbolj oblegana je tista z vrha parkirišč, po drugih dveh pa se vam praviloma ne bo treba prerivati z drugimi pohodniki. Čisto na koncu boste morali, če hočete pokukati skozi okno, še nedolžno preplezati nekaj skal. Prav lahko pa se vam zgodi, da boste morali za pogled čakati v vrsti.
Jani Luštrek
Nadaljujemo prihodnjo soboto.