Južni Sudan je pravzaprav na seznamu tistih devetih držav, kamor se obisk odsvetuje, zato sva se pred potovanjem skušala pozanimati o dejanskem stanju v državi in znova ugotovila, kako težko je priti do informacij, saj so si te pogosto nasprotujoče. Vseeno je večina znalcev, vključno z zaposlenimi na našem veleposlaništvu v Kairu, rekla, da so razmere v prestolnici mirne in da ne vidijo razloga, zakaj bi se državi ognila. Pa sva šla.

Prizadevanja za mir v Džubi
Ob prihodu sva se pri lokalcih pozanimala o tem, kaj je v državi nezaželeno ali prepovedano. Povedali so nama, da je prepovedano fotografiranje vladnih poslopij, letališč, pristanišč, mostov ter določenih znamenitosti. Prav tako so nama strogo odsvetovali pešačenje po mestu, pa četudi le do prve, 50 metrov oddaljene stojnice s sadjem. "Mesto si lahko ogledujeta le iz taksija, v spremstvu voznika, ki točno ve, katere dele mesta je varno obiskati," nama je zabičal lastnik hotela, Indijec, ki živi v Džubi že vrsto let, pa skoraj nikoli ne zapusti poslopij hotela.

Izpisala sva si točke, ki jih želiva obiskati, nato pa sva našla taksista.

"Dober dan! Ime mi je Frederick!" je povedal voznik. Povprašal naju je, od kod sva in kakšne so razmere v naši državi. Zdel se je na trnih, navdušen in zaskrbljen hkrati, z vprašanji pa nekoliko skrivnosten. Nisva hotela drezati, zato sva se prepustila njegovemu ritmu.

Vozili smo se po prašnih ulicah dokaj urejenega mesta. Skozi okna avtomobila sva opazovala okolico in ljudi. Nekateri so na robu ceste prodajali svoje pridelke, drugi so v oblekah in s kovčki odhajali v službo ali iz nje, tretji so zdolgočaseno sedeli v senci. Četrti so vojaki. Medtem ko sva v Libiji le redko videla uniformirane, oborožene može, jih je v Džubi precej, a kljub temu manj kot denimo v Čadu. "Skrbijo za mir in varnost," je povedal Frederick. Otroci so se bosi lovili po ozkih ulicah in se brezskrbno hihitali, odrasli pa so se nama zdeli precej manj dobrovoljni – le redko sva ujela kakšen nasmeh. "Ljudje so v krču. Negotovi so in prestrašeni. Revščine je veliko, brezposelnosti še več. Poleg tega pa jih plašijo še občasni upori, napadi. Hudo je," nama je potožil Frederick. Počasi se je razgovoril tudi o lastnih težavah. Povedal je, da ima osem otrok in da najstarejši študira v Kairu. Rekel je, da sta mu z ženo le s težavo omogočila študij v tem rajskem mestu, kakor večinoma dojemajo prestolnico Egipta. "Za ostale ni dovolj denarja," je dejal, nato pa se nervozno ozrl naokoli in skoraj prišepnil: "Družino bi rad spravil iz države. Mi lahko pomagata?" Zasmilil se nama je. Dala sva mu nekaj nasvetov, mu povedala, da je prvi korak zagotovo pridobitev potnega lista in vizuma, a poudarila, da nisva strokovnjaka na tem področju, sploh pa da je vse odvisno od izstopne in vstopne države. Čeprav mu gotovo nisva dala tistega, česar bi si želel, je bil hvaležen teh osnovnih informacij.

Znova sva se ozrla na ulice, polne zgodb, kot je Frederickova. Na oglasnih deskah sicer promocija miru, ena za drugo. "Dajmo miru priložnost." – "Recimo ne vojni in da miru." – "Ključ do miru je odpuščanje." Pod plakati so podpisana razna društva, ki mir promovirajo s tolikšno vnemo, da je v mestu več reklam za mir kot za Coca-Colo, kar je v Afriki velik uspeh.

Peljali smo se mimo nekaj znamenitosti in obiskali nekoliko centrov umetnosti, kjer je ozračje precej bolj sproščeno. Pisani zidovi, veseli obrazi, kipci in slike, v ozadju pa glasba Boba Marleyja, ki ga v teh centrih častijo kot boga. Tudi Marleyjev slogan "one love" ali "ena ljubezen" so si prilastili in ga naslikali na svoje stene. Nekaj najstnikov se je približalo s prošnjo, da z nama naredijo selfi. "Ljubezen in mir, brat in sestra!" so se poslovili z besedama, ki sta tudi najin moto. Šla sva do kavarne ob Belem Nilu. Živa glasba, lampijončki in koktajli. Za neko mizo sta bili dve turistki, za preostalimi pa domačini, ki pridejo odmislit skrbi. V reki so nekateri prali perilo, drugi ribarili, tretji pa so razposajeno skakali v vodo in se potapljali. Ti centri so pravo zatočišče, sva prepoznala kontrast med tovrstnimi točkami in preostalimi deli mesta. Malo sva posedela, nato pa sva sklenila obiskati še društvo, kjer se borijo za mir.

Aggrey Jaden Cultural Centre je zelo vokalna skupina aktivistov, ki promovirajo mir in pomembnost narave. Na obrobju mesta imajo svoje središče, ki spominja na majhen park. Gre za peščico lesenih kolib v oazi zelenja, lesene poti in nekaj pisanih plakatov, kjer se poudarja pomembnost zaščite okolja in miru. Predstavila sva se ter najin projekt in skupina mladih domačinov nama je zagotovila, da sva prispela na pravo mesto. Vodja društva, starešina, kot ga kličejo, nama je povedal, da je pred leti zaradi slabih razmer v državi odšel v ZDA. "Dobil sem dobro službo in čez čas tudi ameriško državljanstvo. Bil sem na varnem. A ljubezen do domovine je prevladala. Odpovedal sem se udobju in se vrnil v rodno deželo, da se borim za mir. Kdo bo zagotovil mir in trajnost, če ne državljani? Na politike se pač ne gre zanašati," je povedal. Počaščena sva, da sva spoznala te navdihujoče ljudi in vesela, da si bova nemirno državo zapomnila pretežno prav po miru.

Največje jezero v Afriki in simpatično mesto ob njem
Naslednji cilj je bila Kampala, glavno mesto Ugande. Že ob prihodu so naju pričakali turistični plakati z navedbami, da je bila Uganda leta 2016 izglasovana za najboljšo turistično destinacijo v Afriki, četrta na svetu. "Ha!" se jim je posmehnil taksist po poti do hotela. "Kriminala je v državi na pretek. Če boš za trenutek izvlekel telefon ali fotoaparat, ti ga bodo sunili," je rekel. "Kradejo vsem, turistom, investitorjem, domačinom. Mene so oropali že najmanj dvajsetkrat. Pa saj to ni nič takega. Grozno je, če te ugrabijo ali ubijejo. Vlada ubije vsakega, ki se ji postavi po robu. Zineš proti državi, pa si mrtev, zahtevaš izboljšave, pa si mrtev. Pred kratkim so se spravili na cel kup žensk, ker so zahtevale več pravic. Ogromno so jih pobili, le poglejta si na internetu, tam je vse zapisano!" Njegov glas je bil sicer rahlo razburjen, a vseeno je o zadevah razlagal čisto nonšalantno. Ko je videl najina najbrž nekoliko bleda obraza, je dodal: "Turisti ste varni. Vlada se gotovo ne bo spravila na vas, če si pa kdo drug drzne napasti njihov vir dobička, pa bo le sam nasankal."

Začetek res ni bil preveč obetaven, a nadaljevanje je bilo precej bolj prijetno. Prvi dan sva raziskovala prestolnico. V mestu je na voljo Uber, ki je neprimerljivo cenejši od taksijev, a v času prometnih konic ne eden ne drugi ne pride v poštev. Tako sva se odločila za prevoz na motorjih. Ko smo prispeli do središča mesta, sva se prosto sprehodila. Iz modernega dela, polnega nebotičnikov, prestižnih restavracij, bank in hotelov, sva zavila na eno izmed prašnih nebetoniranih cest, na takšno "ta pravo" afriško ulico, kjer domačini pred skromnimi hišami s pločevinastimi strehami prodajajo vse, od sadja, zelenjave, do čevljev in lopat. Ustavila sva se pri znameniti cerkvi, ki leži na hribčku Namirembe sredi parka, od koder sva lahko uživala ob pogledu na zanimivo mesto. V objemu čudovite narave je na travnikih med drevesi in vrtovi rož posedalo cel kup študentov. Sedeli so na dekah in so sami, v parih ali skupinah brali iz množice knjig, ki so jih obdajale. Prav prijeten kraj za učenje ali preživljanje prostega časa. Posnela sva nekaj fotografij, nato pa sva uživala na sončku ob lepem razgledu.

Po obisku znamenitosti (ne vseh), sva se odpravila na ogled grobnic na griču Kasubi, ki veljajo za eno izmed največjih znamenitosti v mestu. Ker jih ravno prenavljajo, so nama varnostniki na območju priporočili ogled drugih najbolj znanih grobnic – Wamala tombs. Prevoz na motorju ni udoben, saj smo se nanj natlačili vsi trije s šoferjem, poleg tega pa sta nekaj prostora zasedla še najina nahrbtnika, a varnostniki so nama zagotovili, da so grobnice čisto blizu. Brez čelad smo zdrveli mimo prometnih zastojev. Okolica se je spreminjala iz mestne v podeželsko. Vse več je bilo njiv in obdelovalcev, vse več zelenja in narave, ceste pa so postajale vse slabše. Pot je bila precej daljša, kot sva predvidevala, in izkušnja, milo rečeno, zanimiva. Star motor je zaškripal ob vsakem zavoju, zajokal ob vsaki udrtini (teh pa je bilo precej), jaz pa sem ob vsakem tresljaju skočila v zrak in ob povratku na motor s trtico udarila ob kovino za sedežem. Nasmešek kljub temu ni zbledel. Po dobrih štiridesetih minutah vožnje smo le dosegli cilj. Na zelenem, redko poseljenem hribčku, sredi katerega stoji neke vrste tempelj, se nama je približal domačin, ki se je ponudil, da nama pove več o kraju. Na primer to, da je kraj večno počivališče Ssekabake drugega, devetindvajsetega kralja Bugande, enega izmed kraljestev na ozemlju današnje Ugande, in še nekaj več o zgodovini tega kraljestva. Po dobri uri predavanj in uživanja na zelenem pobočju naju je voznik mototaksija odpeljal nazaj v mesto.

Naslednji dan sva preživela v mestu Entebbe, kjer je letališče, kamor sva priletela, in pa seveda znano Viktorijino jezero. Ob jezeru se vrsti cel kup restavracij, resortov in hotelov, zato je ozračje čisto počitniško. Sedla sva pod palmo na peščeni plaži ene izmed gostiln in se ob prijetni glasbi prepustila poletnemu lenarjenju. Ogromnemu jezeru ni bilo videti konca. V daljavi sva opazovala ribiče, v bližini pa skupino dobrovoljnih domačinov, ki so brezskrbno čofotali po vodi. Spomnila sva se na tistih "nešteto" nepridipravov, ki po besedah taksista romajo po mestu. Midva, hvala bogu, nisva naletela na nobenega. Ljudje so se zdeli strašno prijazni in gostoljubni. Izkušnja je bila nadvse pozitivna.

Dežela tisočerih hribov
Kot Uganda je tudi Ruanda za turiste zanimiva predvsem kot država, kjer lahko obiščeš narodni park z gorilami. Ker tridnevne ekspedicije v Ruandi stanejo okoli 2000 dolarjev po glavi, kar konkretno presega najin budžet, in ker bova gorile "obiskala" v Demokratični republiki Kongo, ki ponuja najcenejše in po mnenju poznavalcev tudi najboljše izlete (to je, ko zajezijo ebolo in ko se upori v narodnem parku Virunga umirijo), sva se odločila obiskati prestolnico Ruande. Strah me je bilo, da v prestolnici ne bova videla, zakaj se države drži sloves "države tisočerih hribov", a strah je bil odveč. Kigali se namreč razprostira po neštetih zelenih hribih in dolinah. V mesto sva se zaljubila že med vožnjo z letališča. Prepričal naju je razgiban relief, urejene ulice in ogromno zelenja.

Dva dni sva se prosto sprehajala po mestu in vpijala čudovite razglede. Ker se jih nikakor nisva mogla naužiti, sva vsak dan prehodila več kot 12 kilometrov. Raziskala sva prekrasno urejeno središče mesta, si ogledala simpatične obrobne dele in uživala v neštetih zelenih površinah, ki jih ponuja mesto. Hrano sva kupovala kar v trgovinah, kjer sva opazila, da ne prodajajo plastičnih vrečk; namesto teh uporabljajo papirnate ali pa platnene za večkratno uporabo. Vlada tudi sicer ljudi svari pred uporabo plastike za enkratno uporabo, kar je gotovo eden izmed razlogov, zakaj so ulice Kigalija tako čiste. Kot v vsaki državi, kjer nama razmere to dopuščajo, sva tudi v Ruandi hotela izpeljati kratko čistilno akcijo, a v mestu skorajda nisva našla smeti! Nad dejstvom sva bila navdušena. Tudi sicer se v mestu promovirajo same lepe vrednote. Reklamni plakati svetujejo: "Ne pij, kadar voziš." – "Zavoljo svojega zdravja in zdravja soljudi opusti kajenje." – "Spoštuj naravo." – "Bodi prijazen do soljudi." Zgovorno je tudi dejstvo, da imajo vozniki mototaksijev na rokah obešeno dodatno čelado, s katero opremijo vsako stranko, medtem ko se v drugih mestih s čeladami pač ne obremenjujejo.

Obiskala sva center v spomin žrtvam genocida, kjer sva se poglobila v Ruandino žalostno preteklost. Strašno je pomisliti, da so se takšne grozote dogajale pred pičlimi 24 leti in da se marsikje podobne grozote dogajajo še danes. Obiskala sva tudi znameniti Hotel des Mille Collines, bolj znan kot Hotel Ruanda, kjer je v času genocida takratni menedžer hotela Paul Rusesabagina poskrbel za zatočišče več kot 1200 ljudi in jim tako rešil življenje. Rane so še sveže, a v Ruandi danes vlada mir.

Ker imajo v restavraciji Camellia v središču mesta izvrstne naravne sokove, ki sva jih odkrila že prvi dan, sva se tja vračala vsak dan. Spoznala sva vse zaposlene in menedžerja, ki nama je zadnji dan, kot rednima strankama ponudil mizo z najlepšim razgledom na mesto. Z enim izmed natakarjev sva še posebej pokramljala. Povedal je, da je star 24 let in da se je rodil le nekaj mesecev po genocidu. Rekel je, da sta oba starša pripadnika etnične skupine Tutsi, da je oče v nasilnih spopadih izgubil življenje, mama pa je le za las ubežala podobni usodi. Čeprav se je vse to zgodilo pred njegovim rojstvom, je bilo očitno, da mu je težko razmišljati o preteklosti. Pogovor sva zasukala v lahkotnejše vode. Izvedela sva, da ima rad glasbo, da proste dneve preživlja v naravi, najraje na gori Kigali, ki sva jo zaradi pohodnih poti in lepih razgledov obiskala tudi midva, in da obožuje svoje rodno mesto. Le kdo bi mu zameril?

Po poti proti letališču sva znova občudovala čisto, zeleno, urejeno in razgibano mesto. Mlad voznik je vrtel starejše ameriške hite in skupaj smo v en glas zapeli pesem My heart will go on pevke Celine Dion. V zabavnem ozračju sva se poslovila od Kigalija. Od vseh afriških mest, ki sva jih doslej obiskala, nama je bilo ravno to (poleg eritrejske Asmare) najljubše. Za zdaj. Sicer pa najboljše še pride. Tako vsaj predvidevava. V resnici se nama ne sanja, kaj bo jutri. Kje bova, kaj bova tam počela in koliko časa bova v državi ostala. Države, za katere imava vizume, bo treba obiskati v roku, pri preostalih pa bova najbrž prilagodila načrte in tempo. Pred nama so namreč "afriški cukrčki", kot sva jih poimenovala, in zanje si bo treba vzeti čas.