Prvo številko Planinskega vestnika je februarja leta 1895 izdalo Slovensko planinsko društvo (predhodnik Planinske zveze Slovenije). Na naslovnico so napisali, zakaj potrebujejo svoj časopis – ker je "to vseslovensko društvo vodila srčna želja, da bi Slovenci bolje spoznali prirodno lepoto širne svoje domovine in jo potem toliko iskreneje ljubili".

Planinski vestnik je bil v vseh obdobjih in ob vseh premenah zanesljivo zrcalo delovanja planinske organizacije, pa tudi slovenske gorniške kulture. Je odmev vsakokratnega stanja in kažipot do vrhov narodovega doživljanja gora. Namenjen je planincem, alpinistom, smučarjem, kolesarjem, jamarjem in vsem, ki jih svet zanima in bi ga radi poznali. Zapisuje informacije o dogajanjih v planinstvu, od organizacijskih, društvenih in družbenih do športnih in na odpravah; objavlja znanstvene in strokovne članke iz zgodovine planinstva, orografije, vremenoslovja, glaciologije, speleologije, toponimije in drugih ved, pa tudi planinsko-alpinistične potopise, članke o naravi in varstvu narave, leposlovne prispevke, pesmi in slovstvene ocene.

Predsednik republike je na posebni slovesnosti v Predsedniški palači vročil tudi medalji za zasluge. Prejela sta jih Dušan Repovš za velike zasluge v javnem zdravstvu in preventivni medicini ter še posebej zdravstveni vzgoji in Franc Mihelič za dolgoletno ustvarjalno in poustvarjalno delo na področju narodnozabavne glasbe ter inovacije pri igranju diatonične harmonike.