Za tiste bo slabih 50 kilometrov od Divače mimo Škocjanskih jam v Vremsko dolino, nato pa proti Pivki ter pod Vremščico mimo obeh Košan nazaj v Divačo vsekakor več kot spodoben nadomestek trikrat daljše dirke po idrijsko-cerkljanskih cestah.

Krožno turo, ki se začne in konča v Divači - najbolje je parkirati pri bencinski črpalki, ob kateri stoji še gostišče, malo više pa trgovina, parkirnih mest je tam dovolj - začnete z lagodnim kolesarjenjem v smeri Škocjanskih jam, najprej sledite oznakam za Ljubljano in Koper. Ko pridete do glavne ceste, zavijte desno, se peljite mimo industrijske cone, nato pa glavno cesto po dobrih dveh kilometrih zapustite pri oznaki za Škocjanske jame. Peljite se mimo odcepa za jame proti Matavunu in naprej proti Škofljam.

V Škoflje pridete po cesti, ki zavije v širok desni ovinek in nato preči škofeljski most. Z njega so pred leti še skakali v reko Reko, ki ji boste sledili vse do vasi Ribnica, kjer se priključite na cesto Ilirska Bistrica–Pivka. Pot je do tukaj, a tudi do Ribnice nenaporna. Večinoma se vozite ob reki, po ravnini ali celo malo navzdol najprej po Vremskem polju, ko pa se to zoži, pa po Vremski dolini. Cesta je lepa, predvsem pa neprometna. Levo in desno se na travnikih vrsti nešteto čebelnjakov, na desni pa vas ves čas spremlja Reka, ki pri Matavunu ponikne v Škocjanske jame.

Ribnica, ampak ne tista s suho robo
V vasi Ribnica, kjer zapustite dolino Reke in pretežno neprometno cesto, zavijte levo proti Pivki, za vami je nezahtevnih 18 kilometrov. Svet se tukaj precej spremeni. Na cesti niste več sami, pridružijo se vam avtodomi, prikolice in avtobusi večinoma nemških turistov, ki se od hrvaške obale in Ilirske Bistrice peljejo proti Pivki in naprej proti avtocesti za Ljubljano. Cesta se rahlo vzpenja, a razen gostega prometa, predvsem ob poletnih koncih tedna, še ni prenaporno.

Po dobrih šestih kilometrih glavne ceste boste na levi zagledali odcep za smeri Kal in Neverke. Prečkajte glavno cesto in se spustite v Košansko dolino. Najprej se peljete skozi Kal, nato pa v Neverkah zavijte na delno precej dotrajano, ampak neprometno cesto proti Dolnji Košani, ki je največje naselje v Košanski dolini. Po za nekaj časa zadnjem ravninskem kilometru se znajdete še v Gornji Košani, kjer pa vas cesta sredi vasi usmeri v klanec. Kratek, manj kot poldrugi kilometer dolg, ampak z 10 odstotki precej strm klanec, vas pripelje na cesto Pivka–Divača.

Pod obronki Vremščice nazaj v Divačo
Ravnine je bilo v Gornji Košani za nekaj časa konec. Strmina sicer na glavni cesti popusti, ampak naslednjih šest kilometrov bo šlo samo navzgor. Nad vami se dviguje Vremščica, ob poti bo kar nekaj avtomobilov, ki so jih pustili planinci, ki so se odpravili na priljubljeno notranjsko planinsko točko, pod seboj pa boste lahko tu in tam zagledali železniško progo Ljubljana–Koper.

Cesta je spet precej prazna, neprometna, mestoma dotrajana, ampak vseeno boste uživali. Ko boste na desni strani zagledali oznako Magajnova pot, ki pelje na Vremščico in se imenuje po pisatelju Bogomirju Magajni, avtorju vsem znanega Brkonje Čeljustnika, boste na najvišji točki ture, na okoli 750 metrih nad morjem. Od tukaj vas do Divače čaka večinoma spust.

In spust je lep, kot bi bil za nagrado, za pet kilometrov se ga nabere. Cesta proti Divači je pregledna, vidite daleč naprej, in je tehnično nezahtevna, zapelje vas tudi pod železnico (prej ste jo opazovali pod sabo), kjer se kmalu po tem pridruži cesta iz Vremske doline, ki je največja slepa dolina pri nas. Slepa dolina pa je tista dolina, ki ima na svojem zaključku ponikalnico, v Vremski dolini je to že omenjena reka Reka.

Do Divače ni več daleč. Le še vožnja skozi Dolnje Ležeče in nad avtocesto in že ste na izhodišču. Za vami se bo tako nabralo 48 kilometrov v dolžino in skupno 500 metrov v višino, kar priča, da je opisana tura primerna tudi za tiste, ki niste vsak dan na kolesu in znate uživati v odkrivanju malo manj znanih kotičkov Slovenije.