Savudrijski svetilnik je prvi svetilnik, ki ga zagledamo, ko se od slovenskega morja odpravimo proti jugu. Delovati je začel že leta 1818, z njim pa se je začela tudi organizirana služba svetilničarjev na vzhodni jadranski obali.

Na Hrvaškem so zaradi njegovega izjemnega pomena za lokalno skupnost svetilnikov "rojstni dan" tudi spodobno proslavili. Obletnici odprtja so se namreč poklonili s številnimi dogodki. Že v ponedeljek so pripravili slovesno odprtje razstave Več kot svetloba in sol - 200 let hrvaških svetilnikov ter fotografske razstave Hrvaški svetilniki, ki so jim sledila tudi strokovna predavanja. Danes pa se bo na rtu ob svetilniku odvila tudi proslava, ki ji bo sledil zabavni program in druženje.

Graditi so ga začeli leta 1816
Svetilnik so s cesarskim dekretom začeli graditi leta 1816, dogradili pa so ga leta 1817. Nastal je po načrtih Pietra Nobila in leta 1818 zasvetil kot prvi svetilnik na svetu, ki je za vir energije uporabljal plin, pridobljen z destilacijo premoga.

Kot je za STA pojasnila zunanja sodelavka umaškega muzeja Sunčana Dežjot, je pomen svetilnika zelo velik. Lokacijo so izbrali zaradi omogočanja varne plovbe ladij po plitvih vodah ob zahodnoistrski obali proti tržaškemu pristanišču.

V 200 letih nepretrganega delovanja se je v svetilniku izmenjalo 50 svetilničarjev in njihovih družin. Od leta 1974 je svetilnik zaščiten kot kulturni spomenik, tradicija svetilničarjev pa kot nematerialna dediščina. "Savudrijski svetilnik je skozi vso svojo zgodovino simbol Savudrije in celega Umaga ter svojevrstna atrakcija," je prepričana Dežjotova.

V 200 let dolgi zgodovini so na tem območju obstajala različna cesarstva, kraljevine in države. Najprej Avstrijsko cesarstvo, Avstro-Ogrska monarhija, Kraljevina Italija, Jugoslavija in nazadnje Hrvaška, čez čas pa so se spreminjale tudi vloga in dolžnosti ter skladno s tem tudi status svetilničarjev, je še povedala Dežjotova.

Zunanji videz svetilnika je sicer preprost, odlikuje pa ga njegova stroga uporabnost s pridihom elegance.

Savudrijska legenda
Avstrijski grof in politik Metternich bi naj na nekem dunajskem plesu spoznal prelepo temnolaso Istranko. Grof se je v mlado damo nemudoma zaljubil. Ker je bil poročen in iz zakonskega jarma zaradi visokega družbenega položaja ni mogel izstopiti, je cele noči prebedel in razmišljal o tem, kje bi si z ljubico lahko ustvarila skrivno ljubezensko gnezdo.

Avstrijski cesar se je ravno v času Metternichovega premišljevanja odločil, da bo v Savudriji dal izgraditi svetilnik. Mladi par se je odločil, da se bosta, ko bo svetilnik končan, sestajala tam. Vendar se njun načrt vseeno ni iztekel tako, kot sta načrtovala. Še pred odprtjem svetilnika je dekle zbolelo za neozdravljivo boleznijo in umrlo.

17. aprila leta 1818 je svetilnik zasvetil brez navzočnosti zaljubljencev.