Iz mešanice španskih osvajalcev, indijanskih prednikov in osvobojenih črnskih sužnjev je nastal narod s širokogrudnim srcem in veselo besedo posebnega dialekta. Pisanost naroda v vsem sovpada s stilom narave.

Človeku vzame sapo paleta barv, ki se pokaže celo na najbolj navadnih živalih in krajih. Zdi se, kot da drugje nebo ni tako pisano modro, kot da je zelena tropskega gozda dobila nove razsežnosti, celo v beli barvi peska na obali je mogoče zaznati mavrico. Ob tako veselem vzdušju je le težko razumeti težko življenje in revščino domačinov. Čeprav je vojna že daleč mimo, je ljudje povsem še ne morejo pozabiti.V njej so izgubili vse, kar so stoletja pred tem ustvarjali predniki. Zdaj so prisiljeni graditi znova. Kljub trnovi začetni poti pa se veselje in pogled v boljšo prihodnost kaže na vsakem vogalu. Upanje jim daje trdna povezanost, kolegialnost in sočutje. Žametnih tonov narodne pesmi, ki jo v enem glasu zapojejo, ne more utišati niti vetrovni prepih, ki se ujame v okna drvečega avtobusa, s katerim se peljejo na skupni cilj.

Tudi maščobne blazinice niso pomagale
Skozi črno temo si je voznik utiral pot po luknjastem asfaltu. Le na vsake toliko je bilo zaznati luč divjaških domorodcev, ki so si dom našli v pradžungli. Ne le ura, tudi table s kilometri so kazale, da se noč še ne bo končala tako kmalu. Luknjast asfalt se je spremenil v blatno džungelsko pot. Podivjan avtobus si je brez zaviranja utiral pot in telesa potnikov spremenil v marionete. Še tako napenjanje mišic ni bilo kos zakonom gravitacije. Maščobne blazinice na zadnjici niso mogle preprečiti neznosnih bolečin v hrbtenici vsakič, ko so se kolesa besno zapeljala čez odprtino v zemlji. Sonce je že nabiralo moči, ko smo končno ugledali prve hiše. Iz njih pa ni zadišalo po jutranji kavi, namesto tega je zrak preveval vonj po razmočeni zemlji in prihajajočem dežju. Med debelimi kapljami smo nemo sledili množici, ki jo je pot vodila na rob pomola reke Rio Escondido.

Skozi džunglo do Bluefildsa
Možak v raztrgani srajci nam je v roke stisnil rešilni jopič in nas simetrično posadil v razširjen, tri metre dolg, kajak. Scenarij neprespane noči se je z blatne ceste plagiatsko prepisal na blatno reko. Misli na razbolelo hrbtenico je pregnal le pogled na zeleno divjino, ki je obkrožala vidno polje. V prš motorja se je ujela mavrica in se pomešala z igrivimi klici dolgokljunega tukana. Pljuski vode in brnenje motorja so se pomešali s kričečo živahnostjo tropskega gozda. Vsake toliko je na bližino civilizacije spomnila le kaka razbitina stare ladje, ki so ji prebivalci grobnico določili na bregu obale. Kontrast zelene lepote in rjaste železnine se je menjaval nekaj naslednjih ur, potem pa so se v daljavi le začeli kazati obrisi pomolov in strehe starega nikaraškega glavnega karibskega pristanišča Bluefields.

Čas se je ustavil
Ob sestopu na obalo nas je pričakala podoba mesta, popolnoma drugačna od pričakovanega regae počitniškega letovišča z oglasi za najcenejše jastoge na svetu. Revščina je tukaj naredila še večjo škodo, zaradi prometne nepovezanosti pa se je zdelo kot da se je razvoj tukaj ustavil. Razpadajoče stavbe, utrujeni obrazi domačinov in le slaba peščica objektov v katerih si svoje domovanje lahko najde izgubljeni popotnik. Za nameček pa še težke dežne kaplje, ki so neasfaltirane ulice spremenile v blatno poplavo. Z grozečo mislijo "bežimo" smo pristaniške delavce zasliševali po urniku ladjice proti našemu cilju.

S kravami na tisočih stopinjah Celzija
Po večurnem kaotičnem nakladanju in razkladanju ter po temeljitem policijskem pregledu smo vendar le smeli z žgočega jutranjega sonca stopiti na ne preveč suvereno barko. Med petimi kravami, stotinami vrečami težkega tovora in zarjavelimi pločevinami je prostora za potnike zmanjkalo. Edini milimeter, ki je ostal prost za nas smo našli v brezzračni enometrski kabini. Morsko gibanje je v klavstrofobičnem prostoru dobilo razsežnosti moči vlaka smrti. Zadnji delčki kisika so se pomešali z vonjavami kravjih iztrebkov. Pločevina se je razgrela na tisoč stopinj. V ozadju pa karaoke repertoar raskavega ladijskega radia iz katerega so prihajali ritmi latinskoameriškega countryja. Urini kazalci so se ustavili, želodci pa so se začeli obračati. V potnih kapljah smo se prisilili v blodnjavi dremež.

Z velikega na mali otok
Po šestih urah, ko je bila psiha že dokončno povožena, je oko le zagledalo kopno. Pozdravilo nas je žgoče popoldansko sonce in spokojna tišina otoka z imenom Isla del Maiz Grande. Hrepenenje po počitku bi nas skorajda prepričalo, da bi pot končali pod palmami na bližnji plaži. Kljub vsemu pa so nas zgodbe o cvetoči trgovini z mamili na otoku prepričale, da pot nadaljujemo na manjši sosedski otok Isla del Maiz Pequena. Ta naj bi bil še bolj neokrnjen, na njem pa naj bi bile palme še bolj zelene in morje še bolj turkizno. Draž je presegla trpljenje in presedli smo se v nov čoln, okrašen z dvema motorjema, vsak po 150 konjev.

Adrenalin in še kaj z zadetim šoferjem
Mlad šofer z motnimi očmi in odsotnim smehom je prižgal motorje in se zasmejal: »Don't be afraid – ne bojte se!«. Iz naših grl se je izvilo adrenalinsko vriskanje, ki pa je voznika spodbudilo k dodajanju moči. Njegov zafiksan pogled je postal hudomušen in ob pristanku na val je vsake toliko sunkovito obrnil krmilo. Čoln se je nevarno zamajal in le v zadnjem trenutku še ujel pravo pot. Adrenalin se je prevesil v smrtni strah, bledi obrazi pa so šefa palube le še dodatno spodbujali. Sonce se je potopilo v razbeljeno morje, ko smo končno pridrveli do obale. Naš cilj, obljubljeni raj, je bil zavit v temo, le tu in tam je brnenje transformatorja prebudilo dvoriščno lučko. Izčrpani smo se ulegli na prvo posteljo, ki so nam jo ponudili domačini, in sanjali o podganah, ki so se plazile po strehi nad nami in s prasketajočimi kremplji dvigovale kocine na našem telesu.

Eden redkih kotičkov na Karibih brez množičnega turizma
Jutranji žarki so se prebili skozi špranje v pločevinasti steni in spodbudili razbolele mišice, da si pomanejo oči. Ob pogledu na tipično karibsko sceno je srce zabolelo od lepote. Vedeli smo: prišli smo v nebesa! Mali (Pequena) Isla del Maiz je pravi tropski paradiž, ki leži 65 km od vzhodne obale Nikaragve. Okoli 750 angleško govorečih domačinov tega, dober kilometer velikega otoka, se preživlja z ulovom jastogov in drugih globokovodnih rib. Otoka se množični turizem še ni dotaknil, zato si razkošje tropskega morja in visokih palm privoščijo le redki ljubitelji narave in morskega potapljanja.

Izgubljeni paradiž, ki poplača vse
Ob sprehodu po plaži si lahko s tal pobereš sočen kokos ali zreli ananas, ko pa se potopiš pod morsko gladino, te pričaka koralni greben, skozi katerega plavajo pisane tropske ribe. Pogled na ogromnega skata ali spečega morskega psa ni tukaj nič nenavadnega, večerja z jastogom na krožniku pa je že skoraj navada. Izgubljeni paradiž, ki poplača še tako mučno pot. Če koga zamika, da bi ga okusil, pa še dobra novica: mučna pot se prihrani s poceni poletom iz Manague na Veliki (Grande) Isla del Maiz, ki traja le nekaj več kot dobro uro. Vendar pa: ko vidiš pekel, je raj še veliko slajši. Vseeno pa je šla tudi naša pot nazaj po zraku.

RTV SLO/R. K.