Če sedite ob levem oknu, pod seboj zagledate največji mestni park, nebotičnik Torre Latinoamericana in osrednji trg Zocalo.

Ciudad de México, ki mu chilangosi - tamkajšnji domačini - pravijo México, D. F. ali kar capital (prestolnica), je velemesto, za katerega celo domačini večkrat rečejo, da ga lahko le ljubiš ali sovražiš. Tujci, ki pridejo za nekaj tednov ali mesecev občudovat Mehiko, največkrat čim hitreje pobegnejo iz mesta, a vedno se najdemo tudi izjeme.

Mesto hitro pokaže več obrazov, tudi nelepih. In takrat se v glavi postavijo vprašanja. Smo prevzetni in neobčutljivi, ker smo srečni na potovanju, kljub revščini, ki nas spremlja skoraj vsak korak? Imamo srečo, ker smo rojeni na "pravi" celini? Po nekaj tednih je podobnih vprašanj veliko preveč.

Je ali ni največji?
Ciudad de México je zadnja desetletja ves čas med peterico največjih mest na svetu. Ožji del mesta leži v zveznem okrožju (distrito federal ali D. F.), ki ima status glavnega mesta Mehike. Prestolnica pa se je že zdavnaj razširila prek meja zveznega okrožja, v sosednji zvezni državi México in Morelos. Koliko ljudi živi v mestu? Natančne številke ne ve nihče, najpogostejše ocene so med 17 in 25 milijonov ljudi, ki še vedno prihajajo v upanju na boljše življenje.

Azteki so leta 1325 na otoku sredi jezera Texcoco ustanovili mesto Tenochtitlan, ki je kmalu postala prestolnica njihovega imperija. Leta 1521 je po 79-dnevnem obleganju mesto zavzel španski osvajalec Hernán Cortés in v naslednjih letih so Španci azteško mesto razdejali. Iz kamnitih blokov, ki so bili del azteških templjev in palač, so gradili cerkve in nove palače.

Prestolnica s številnimi težavami
Slano jezero so v naslednjih stoletjih izsušili, zaradi prevelikega črpanja podtalnice pa se nekateri deli mesta pogrezajo, kar dokazujejo rahlo nagnjene zgradbe v centru. In kot da to še ne bi bilo dovolj, Ciudad de México leži 2.240 metrov nad morjem na zelo potresnem območju – zadnji hud potres je mesto stresel leta 1985. Le 70 kilometrov južno pa mu od daleč žuga aktivni vulkan Popocatépetl.

Potresna ogroženost, prenaseljenost in njene posledice – pomanjkanje vode, onesnaženost, ogromna barakarska naselja, brezposlenost, kriminal in vsakodnevni prometni kaos so največje težave, s katerimi se soočajo chilangosi.

Vse ulice vodijo na Zócalo
V središču mesta in nekaterih predmestjih najdemo čudovito azteško, kolonialno in moderno kulturno dediščino. Zgodovinsko središče mesta je na Unescovem seznamu zaščitene kulturne dediščine.

Srce mesta je nesporno Zócalo, ogromen pravokotni trg, sredi katerega se dviga drog z velikansko mehiško zastavo. Na severnem robu trga je katedrala, na vzhodu pa narodna palača z zgovornimi stenskimi poslikavami Diega Rivere – mala lekcija iz burne mehiške zgodovine. Rivera je imel zelo razburljivo ljubezensko življenje, dvakrat pa je bil poročen s slikarko Frido Kahlo.

Ulice, ki vodijo stran od Zócala, so polne majhnih draguljev. Le nekaj metrov stran so arheologi izkopali ostanke azteškega templja. Prelepe so tudi cerkve, predvsem tiste, ki so obložene z modro-belo-rumenimi keramičnimi ploščicami. Trgovina vsekakor cveti – tudi na pločnikih, kjer "trgovci" mimoidočim ponujajo takorekoč vse, tudi filme, ki še niso doživeli svetovne premiere.

Posebnost starega dela mesta so trgovsko specializirane ulice. Tako so na eni ulici zbrane trgovine s svetili, na drugi ponujajo straniščne školjke, tretji pipe in četrti računalniško opremo. Ne manjkajo ulice metrskega blaga, plastičnih pripomočkov za kuhinjo, šiviljskih pripomočkov, čevljev, knjigarn ... Povsod pa se najdejo predmeti, za katere se nam je zdelo, da jih nihče več ne dela ali uporablja.

Gosenice in kobilice na krožniku?
Le dve postaji (in eno prestopanje) s podzemno železnico stran od Zócala je pokrita tržnica Merced – postaja metroja je kar sredi tržnice. Kje točno je postaja, pa je že čez nekaj trenutkov pozabljeno, saj je velikanski Merced pravi labirint "ulic", kjer previdnost ni odveč. Merced ni največja tržnica v mestu, je pa med velikimi najbolj varna in najbližja centru. Za občutljive želodce je bolje, da se mimo stojnic z mesom sprehodijo z zaprtimi očmi in nosnicami. Tudi s stojnic s siri in z drugimi mlečnimi izdelki prihajajo nosu neprijetne vonjave, zato pa so toliko bolj privlačne tiste s sadjem, z zelenjavo in oreški. Trgovci zelo radi tujcem v smehu ponudijo kobilice, črve in gosenice, "odličen vir beljakovin".

Merced ima marsikaj tudi za štirinožce – od pasjih plaščkov, čeveljcev in pokrival do briketov, ki so razstavljeni v več desetkilskih vrečah in jih kupcu odmerijo kar z velikanskim vedrom. Odnos Mehičanov do psov je ambivalenten. Na ulicah je ogromno zanemarjenih psov, ki so prepuščeni sami sebi. Naravnost obožujejo pa male pasme – bele kepice, zavite v topla modna oblačila, ponosno nosijo v naročju. Tudi chilangose rade zebe – ker mesto leži visoko, so temperaturne razlike čez dan velike. Še pri desetih stopinjah Celzija zjutraj hitijo na delo v debelih puhovkah, kapah in rokavicah – tudi poleti.

Pogled z vrha
Približno kilometer zahodno od Zócala se dvigata palača lepih umetnosti, zgrajena iz belega marmorja v prvih desetletjih 20. stoletja, in nebotičnik Torre Latinoamericana. Najbolj "pameten" čas za ogledovanje mesta s 44. nadstropja nebotičnika je zvečer, tik preden se začne nočiti – ko je še svetlo, so lepo vidne nekatere mestne znamenitosti, ko pa se znoči, se zdi, da morje luči nima konca.

Ponos mesta - Paseo de la Reforma
Široka avenija z drevoredom Paseo de la Reforma stari, kolonialni del mesta povezuje z modernim poslovnim delom na zahodu. Ko so Reformo gradili, so imeli v mislih pariške Elizejske poljane. Prečkanje avenije, ob kateri so zrasli luksuzni hoteli, sedeži bank in multinacionalk, je tvegano že pri zeleni luči, kaj šele tam, kjer ni prehoda in semaforja za pešče. Ko končno le posveti rdeča luč za avtomobile, prehodi za pešče oživijo.

Otroci, našemljeni v plišaste živali ali klovne, s svojimi vragolijami poskušajo prepričati voznike, naj jim vržejo kak peso, enake želje imajo tisti, ki v nekaj sekundah pomijejo sprednje in zadnje steklo avtomobila ali pa kar ves avto. Vozniki se le redko omehčajo, tudi zato, ker je stopnja kriminala zelo visoka, ugrabitve pa so pogoste tudi pri belem dnevu. Vsakdanji so tudi skoraj filmski prizori, ko specialne enote policije in vojske v velikih belih ali črnih kombiniranih vozilih drvijo po mestu, do zob oboroženi specialci pa neustrašno "visijo" s treh strani vozila.

Podzemna železnica rešuje
Najhitrejši način premikanja po mestu je s podzemno železnico, ki vsak dan prepelje približno pet milijonov ljudi. Vsaka postaja ima svoj simbol – piktogram, da se lažje znajdejo tisti, ki ne znajo brati. Zjutraj in popoldne, ko metro uporablja največ ljudi, policisti na najbolj obremenjenih progah zaradi varnosti moške in ženske ločijo. Srednji vagoni so namenjeni ženskam in otrokom, sprednji in zadnji pa moškim. Tudi prestopanje ne pomeni nič dobrega – v najslabšem primeru tudi deset minut hoje, ustavljanje pa zaradi velike gneče ni priporočljivo.

"Muzejska četrt" in pljuča mesta
Paseo de la Reforma oplazi tudi največji park v mestu, Bosque de Chapultepec. V park vsako soboto in nedeljo vdrejo množice ljudi. Malčke starši pripnejo kar na nekakšne trakove, da se ne izgubijo. Otroke že za nekaj pesov "umetniki ličenja" spremenijo v mačko, kužka, batmana, spidermana, Sneguljčico ... Prav vsi pa kolesarijo, rolajo, uživajo na travi in ... jedo.

Turkizna, vijolična ali zelena sladkorna pena, ocvrta svinjska koža, čips, bonboni, sladoledi, želatina v divjih barvah, desetine različnih pijač, hamburgerji in pečeni piščanci – ne preseneča, da Mehičane pesti podobna težava kot njihove severne sosede. A najdejo se tudi bolj osveščeni prodajalci, ki kar na svoji mali premični stojnici narežejo sadje ali pa pričarajo ravnokar stisnjen pomarančni sok.

V samem parku in njegovi okolici je nekaj vrhunskih muzejev, med katerimi izstopa Narodni antropološki muzej, v katerem so predstavljene vse predkolumbovske kulture na območju današnje Mehike. Muzej Franza Mayerja in muzej muralov Diega Rivere pa sta le še dva od mnogih, ki so vredni ogleda v starem delu mesta.

RTV SLO/ T.T.