prek Arktičnega povezuje Atlantski in Pacifiški ocean, si inuitske skupnosti od tovrstnih križarjenj obetajo dobiček, hkrati pa jih skrbi, da jih ne bi nenadejani porast turizma povsem preplavil.

250 metrov dolga ladja, ki sprejme 1.070 potnikov, se je na križarjenje od Vancouvra do New Yorka podala 10. avgusta, po 32 dneh pa se je po zgodovinski plovbi uspešno zasidrala v pristanišču na Manhattnu. Gre za največjo potniško ladjo do zdaj, ki ji je uspelo opraviti pot vzdolž nekoč tako rekoč neprehodnega prehoda. Ladji s 655 člani osebja so pri tem občasno sicer priskočili na pomoč ledolomilec in dva helikopterja, plovbo pa so omogočile vse višje temperature in umikajoč se led na Arktiki.

Križarjenje je bilo razprodano, oblasti v severnem kanadskem ozemlju Nunavut pa zdaj razmišljajo o ustreznih novih predpisih glede pomorskega turizma. "Zdaj, ko pomorski turizem na našem ozemlju postaja pomemben in vse bolj prisoten, je pomembno, da se sprejme nova zakonodaja, ki bo sektor ustrezno uredila," meni Bernie MacIsaac iz Nunavutskega urada za gospodarski razvoj.

Cena križarjenja? 22.000-120.000 dolarjev
Potniki, ki so za križarjenje po še neokrnjenih vodah plačali med 22.000 in 120.000 dolarjev, so se na poti ustavili v vrsti inuitskih vasi, da bi tako dobili vpogled v življenje na Arktiki. Ena od postaj je bil tudi Cambridge Bay, ki šteje 1.500 prebivalcev. In čeprav je zaselek že več kot 20 let redna postaja križark na severnih plovbah, je Serenity (v prevodu Spokojnost oz. jasnost) popolnoma zasenčila manjša plovila za križarjenje, ki so se poprej ustavljala tu, za Guardian razlaga Vicki Aitaoki, tamkajšnja organizatorka potovanj, ki je koordinirala obisk. "Nismo zares vedeli, kakšen vpliv bo imel postanek Serenetyja in kako se bomo počutili glede njega."

Kar dve leti so načrtovali obisk, med katerim so turiste v zaselek prepeljali z napihljivimi čolni v skupinah po 150 naenkrat, da ne bi preobremenili prebivalcev. Potniki, ki so jih domačini sprejeli z bobni in plesom, so v Cambridge Bayu nazadnje pustili več kot 75.000 dolarjev. "Ko pridejo potniške ladje, se v skupnosti pojavi veliko priložnosti za zaslužek, ves denar pa ostane v skupnosti," razlaga Aitaokijeva.

Obisk je po njenih besedah jasno pokazal vlogo, ki jo vzhajajoča arktična turistična industrija lahko igra v regiji - a v okviru določenih meja. Serenity se je v Cambridge Bayu zasidrala le dan po odhodu neke druge potniške ladje, zato so bili mnogi prebivalci izčrpani. "Tu preprosto ni ravno veliko ljudi. Mi tu, ker imamo tako omejene vire, potrebujemo najmanj en dan med vsako ladjo," pravi Aitaokijeva.

Kako razbremeniti domačine?
Večina skupnosti v Nunavutu šteje med 500 in 3.000 prebivalcev, kar pomeni, da vsak obisk ladje velikanke močno zmoti njihov vsakdan. "Tovrstne motnje je treba omejiti in eden od načinov, da to dosežemo, je s predpisi," meni MacIsaac. Med predpisi, o katerih razmišljajo, je omejitev števila potnikov, ki se lahko naenkrat v posameznem zaselku izkrca, ali pa določba, da ladijsko osebje potnikom razdeli stroge napotke o vedenju in ravnanju.

Oblasti se zavedajo, da je nujno potrebno najti ravnovesje med številom turistov in zagotavljanjem, da lahko skupnosti kar najbolj izkoristijo množični turizem. "Več potnikov v vasi pomeni večjo prodajo rezbarij, grafik in drugih obrtniških del, kar pomeni znatno večje gospodarske koristi za skupnost od postanka ene same ladje," se zaveda MacIsaac.

Ob tem pa so pred zagonetko, s katero se spoprijemajo turistični kraji po vsem svetu - kako zagotoviti, da bo imela od postanka križark korist celotna skupnost - najbolj pereča težava tega se kaže v Benetkah, kjer je škoda, ki jo ladje velikanke povzročajo zgodovinskemu mestu, velika, kaj veliko koristi pa mesto od teh enodnevnih turistov, ki imajo na ladji poskrbljeno tako za jedačo kot za nočitev, nima.

"Več skupnosti je izrazilo pomisleke, da ne prejemajo ustreznega finančnega donosa, ki bi jim povrnil vse prizadevanje in delo, povezano z obiskom križark," pripoveduje MacIsaac. Med predlaganimi ukrepi je tudi ta, da bi upravitelje križark prisilili, da vladi redno poročajo o tem, koliko njihovi potniki potrošijo v vsaki obiskani skupnosti. "S tem bo vlada lahko sledila gospodarski učinek obiskov križark in temu primerno oblikovala zakonodajo."

Grožnja okolju
Lani je Arktiko na ladjah za križarjenje obiskalo okoli 200.000 ljudi, do turističnega buma pa prihaja ravno v času, ko se Inuiti spopadajo z učinki podnebnih sprememb, opozarja Okalik Eegeesiak, predsednica Inuitskega sveta. Serenity se je sicer z gorivom z nizko vsebnostjo žvepla in strogim nadzorom odpadnih snovi trudila pustiti kar se da nizek odtis na okolje, a vztrajno rastoča industrija bi lahko ob neustreznem upravljanju ogrozila točno ta ekosistem, zaradi katerega turiste Arktika tako privlači, piše Guardian.

Mnogi Inuiti si zato želijo strožji nadzor nad pomorskim prometom na Arktiki, pravi Eegeesiakova: "Vsi smo zaskrbljeni nad potencialno katastrofo, ki bo imela posledice na naš vsakdanji kruh in vire hrane."

Tveganja, ki pretijo industriji, so najizraziteje pokazala leta 2010, ko je manjša potniška ladja s 128 potniki v Severozahodnem prehodu zadela ob neoznačeno skalo. Kanadski ledolomilec je
potreboval 40 ur, da je ladjo dosegel in evakuiral potnike. Kanadska obalna straža je za tem vložila tožbo, v kateri je zahtevala skoraj pol milijona dolarjev odškodnine zaradi onesnaženja, ki naj bi ga povzročilo 13 rezervoarjev za gorivo in odpadno vodo.

Po mnenju Eegeesiakove je ideja množičnega turizma na Arktiki v skrajnem neskladju z očitnim pomanjkanjem infrastrukture v regiji in omejeno sposobnostjo za reševanje v primeru nesreč. "Ko enkrat pride do katastrofe, bo prišlo do katastrofe. In to bo edinkrat, ko bomo rekli: 'Morali bi se tega lotiti bolje'."