Belcev naj bi bilo manj kot odstotek. Kot edina narodna manjšina se omenjajo Arabci - potomci sirskih, libanonskih in palestinskih trgovcev.

Haiti je torej najbolj "afriška" država ameriške celine. Velika večina prebivalstva uradnega jezika francoščine ne obvlada in je vezana predvsem na afriško kulturno izročilo.

Rasna sestava
Rasna sestava se kaže tudi v socialni sestavi, saj mulati predstavljajo več kot polovico državne elite. Znamenja pripadnosti haitijski eliti so svetlejša polt, ravnejši lasje, tekoče obvladovanje francoščine ter negovanje frankofonskih navad in kulture. Srednji sloj se je na Haitiju pojavil šele pod ameriško okupacijo. Za njegove pripadnike so značilni pismenost, obvladovanje francoščine in poklici, pri katerih ni potrebno ročno delo. Možnosti za vzpon v višji sloj vidijo predvsem prek bivanja v urbanem okolju in v izobraževanju. Prav znotraj srednjega sloja so kulturna trenja med francosko in afriško kulturno tradicijo največja.

Večina se preživlja s kmetijstvom
Glavnina prebivalstva Haitija pripada nižjemu sloju. Skoraj tri četrtine haitijskega prebivalstva so revni podeželani oziroma kmetje, če jih sploh lahko tako imenujemo. V nasprotju z drugimi latinskoameriškimi državami sicer niso brez zemlje, vendar to za kmetijsko pridelavo in življenjsko raven ne pomeni prav dosti. Zemljo so dobili v last že po revoluciji, vendar se je posest zaradi enakopravne delitve med moške in ženske potomce močno razdrobila. Razpoložljiva zemljišča so slabo obdelana ali neobdelana.

Videz haitijskega podeželja zelo spominja na revne države podsaharske Afrike. V vasicah lahko srečamo le črnsko prebivalstvo (mulati žive v mestih), namakalnih naprav in kmetijske mehanizacije ni, kmetijska pridelava je skoraj izključno samooskrbna, prometna infrastruktura nezadostna, naselja in bivališča pa tudi po obliki in gradbenem materialu močno spominjajo na Afriko.

Zgodovinski oris Haitija
Leta 1492 se je na otoku Hispaniola izkrcal Krištof Kolumb in na severni obali zdajšnjega Haitija ustanovil špansko naselbino La Navidad. Pozneje so se Španci naseljevali na vzhodni polovici otoka, kjer je zdaj Dominikanska republika. Okoli 300.000 prvotnih indijanskih naseljencev Aravakov je zaradi iztrebljanja in epidemij kmalu izumrlo, večina že okrog leta 1520. Na zahodnem delu otoka so sprva zavladali francoski pirati, leta 1697 pa je Španija njegovo zahodno tretjino tudi uradno prepustila Franciji.

Hud boj za neodvisnost
Francozi so uvedli cvetoč plantažni sistem, ki je temeljil na uvoženi suženjski delovni sili iz zahodne Afrike. Ob koncu 18. stoletja je bil Saint-Domingue (kolonialno ime za zdajšnji Haiti) najbogatejša francoska kolonija. V njem je živelo 450.000 sužnjev, 25.000 svobodnih mulatov in 30.000 Francozov. Pod vplivom francoske revolucije je leta 1791 prišlo do vstaje haitijskih sužnjev, ki so kmalu prevzeli oblast. Uspešna izvedba revolucije je osupnila celo francoske jakobince. Haitijske neodvisnosti tudi vojaško posredovanje iz Evrope ni moglo več preprečiti. Leta 1804 je bivši suženj Jean-Jacques Dessalines na Haitiju razglasil prvo črnsko republiko na svetu.

Nadaljnji razvoj je nazorno pokazal, da odprava suženjstva in osvoboditev izpod kolonialnih gospodarjev sama po sebi še ne prineseta lepše prihodnosti. Večino plantažne infrastrukture in strokovnega kadra so med revolucijo uničili. Obdobje političnih kriz z izbruhi nasilja se je od takrat dalje nadaljevalo vse do zdajšnjih dni.

Nemiri, nemiri, nemiri
Dessalinesa so ubili že po dveh letih. Notranja trenja in državljanska vojna so Haiti razdelila na dva dela. Jean-Pierru Boyerju ga je uspelo ponovno združiti in leta 1822 je državi za 22 let priključil še vzhodni del Hispaniole. Ta je po uspešnem uporu proti haitijski nadvladi leta 1844 razglasil neodvisnost kot republika Santo Domingo (zdajšnja Dominikanska republika). Po Boyerjevi smrti se je zvrstilo več državljanskih vojn in spopadov za oblast med črnskimi in mulatskimi voditelji. Leta 1915 so Haiti zaradi zaščite svojih interesov in vzpostavitve reda zasedle Združene države Amerike. Obdobje okupacije je trajalo do leta 1934. Haiti je ostal politično nestabilen tudi v naslednjih desetletjih.

Vam je znano ime Papa Doc?
Leta 1957 je prišel na oblast črnski zdravnik Francois Duvalier (znan pod vzdevkom Papa Doc), ki je kmalu uvedel skorumpirano in brutalno diktaturo. Za teroriziranje nasprotnikov je organiziral zloglasne paravojaške enote tontons macoutes, ki so mimo zakona delovale pod njegovim osebnim nadzorom. Vanje je vključil tudi številne vudujske svečenike. Pobiti je dal številne politične nasprotnike, še več pa jih je pobegnilo v tujino. Po njegovi smrti leta 1971 ga je nasledil takrat 19-letni sin Jean Claude Duvalier ("Baby Doc"), ki je nadaljeval očetovo diktaturo, a je moral leta 1986 zaradi splošnega upora zapustiti državo.

Sledilo je obdobje vojaških udarov in hunt, dokler ni na predsedniških volitvah leta 1990 zmagal karizmatični črnski duhovnik, glasnik teologije osvoboditve in "odvetnik ubogih" Jean-Bertrand Aristide. Njegova zmaga je državo navdala z upanjem na boljše čase, vendar ga je že po manj kot letu dni odstranila vojaška hunta. Aristide se je umaknil v Združene države Amerike. Zaradi nasilja nad njegovimi privrženci je Organizacija združenih narodov uvedla popolno gospodarsko zaporo države. ZDA so hunti zagrozile z vojaško invazijo, zato je hunta privolila v vrnitev Aristida na oblast.

V državi tudi mirovne sile
Septembra 1994 so v državo začasno prišle mednarodne sile (20.000 v glavnem ameriških vojakov), ki naj bi nadzirale prehod iz diktature v demokracijo. Po volitvah leta 1995 je Aristida nasledil Rene Preval, človek iz njegove stranke, ki je bil leto pozneje zaradi novega vala političnega nasilja in umorov prisiljen zaprositi za podaljšanje bivanja mirovnih sil. Spomladi leta 2000 je Aristidova stranka Lavalas spet zmagala na volitvah, Aristide pa je bil jeseni znova izvoljen za predsednika. Zaradi prepočasnega uvajanja demokratičnih standardov je demokratični svet Haitiju spez zagrozil z ukrepi.

Na haitijsko dogajanje vplivajo tudi oblastniki iz sosednje Dominikanske republike. Zaradi varovanja lastnih interesov na Haitiju raje vidijo na oblasti bolj "predvidljive" diktatorje in vojaške hunte, ki po njihovem "zagotavljajo red". Dominikanski mediji tako Haiti pogosto slikajo kot državo, ki je nezrela za demokracijo in zato potrebna trde roke, brez nje pa se lahko haitijski problemi skupaj z morebitnimi begunci naselijo tudi v njihovo državo. Ugotavljajo, da vsak šesti Haitijec živi v tujini.