To otoško državico v Gvinejskem zalivu je leta 2018 obiskalo le okoli 30.000 turistov, kar pa je še vedno velik porast v primerjavi s preteklimi leti. Leta 2010 je tako ta številka znašala le 7.900.

Hugo Menezes, direktor turizma za Sv. Tomaž in Princ, je za CNN povedal, da je njihov cilj povečati število obiskovalcev vsako leto za 10 odstotkov, hkrati pa zagotoviti, da postane turizem ključni gospodarski steber.

Kljub naravnim lepotam Sv. Tomaž in Princ ostaja država v razvoju. Svetovna banka ocenjuje, da okoli tretjina od 200.000 otočanov živi z manj kot 1,9 dolarja na dan. A Menezes meni, da lahko turizem pomaga pripeljati naložbe in prispevati k razvoju, zato tudi v zadnjem času dejavno vabijo turiste.

In če se odločite za obisk, boste že takoj ob prihodu doumeli, zakaj sta otoka tako čarobna. Njuna odročnost (260 kilometrov od obale Gabona) jima je pomagala ohraniti izjemno raznolik ekosistem, zaradi katerega je otočje dobilo vzdevek "afriški Galapagos".

Bujni deževni gozd, poln endemitskih rastlin in živalskih vrst, pokriva večji del otokov, bele peščene obale in kristalno čisto morje pa kar vabijo k poležavanju na plaži.

Kolonialna preteklost

Večini turistov se tako zdi, da so v raju na Zemlji. In ta tropska otoka nista samo za lenarjenje – tam se lahko potapljate, snorkljate, se podate na treking na magično lep Pico Cao Grande, odkrivate edinstveno floro in favno ter spoznavate bogato kolonialno dediščino državice, ki so jo Portugalci odkrili konec 15. stoletja.

Pod portugalsko vladavino je otočje postalo ena od izpostav trgovine s sužnji, glavni izvozni artikli pa so bili sladkorni trs, kakav in kava. Država je postala neodvisna po odhodu Portugalcev, sredi 70. let prejšnjega stoletja. A sledi kolonializma ostajajo, tudi z veličastno arhitekturo, gastronomijo, kulturo in jezikom.

V Roca Sao Joao dos Angolares, stari plantaži na jugozahodu otoka Sv. Tomaž, ki jo je kuharski TV-zvezdnik Joao Carlos Silva preuredil v restavracijo, hotel in galerijo, lahko obiskovalci izkusijo bogato otoško kuhinjo, polno ekstravagantnih tropskih okusov.

Podobno ponudbo najdete v gorati, zeleni notranjosti otoka, v restavraciji Casa Museu Almada Negreiros, iz katere se raztezajo osupljivi razgledi na bujno zeleno gričevje.

Med večjimi atrakcijami je tudi prostrana kavna plantaža Monte, kjer se lahko poučite o procesu pridelave kave, pa tudi o brutalni, krvavi zgodovini tistih, ki so jih pripeljali na otok kot sužnje.

Usmeritev v trajnost

Edinstven odraz otoške kulture in zgodovine lahko najdemo tudi v tamkajšnji bogati gledališki tradiciji ("Tchiloli"), medtem ko avgusta večina otočanov prisostvuje v uprizoritvah zgodovinskih bitk med kristjani in Mavri v sklopu festivala Auto de Floripes.

Otočje je izjemno mirno, ima pa svoje pomanjkljivosti – infrastruktura ni najboljša, na nobenem od otokov ni niti enega bankomata, ceste so slabe.

In oblasti ne obljubljajo, da se bo kar koli od tega kaj kmalu spremenilo, se pa zavedajo potrebe po ohranitvi krhkega ekosistema, zato se vsega razvoja lotevajo z veliko posluha do narave in ekoloških trajnostnih pristopov.

Tako so tudi luksuzna letovišča, ki so vzniknila v zadnjih letih, povsem zeleno naravnana, z osrednjim fokusom prav varovanjem edinstvenega okolja.

Eno od najbolj elitnih je petzvezdični Sundy Praia Lodge v lasti južnoafriškega milijarderja Marka Shuttlewortha, kjer vas bo prenočitev stala 940 evrov.

Nedaleč stran pa Roca Belo Monte Hotel omogoča gostom druženje z znanstveniki, ki jih vabijo k uporabi hotela kot baze za njihove raziskave in delo na otočju.

Del dobička hotela vlagajo v okoljevarstvene projekte na otoku Princ, pri čemer skušajo predvsem pokazati, da lahko butični luksuzni turizem tako ponuja delovna mesta kot tudi pripomore k ohranjanju narave, še poroča CNN.