V kraljestvu pršuta. Italija slovi po svojih mesninah po vsem svetu, tako da si jo je težko predstavljati kot zastavonošo brezmesnega gibanja. Foto: Reuters
V kraljestvu pršuta. Italija slovi po svojih mesninah po vsem svetu, tako da si jo je težko predstavljati kot zastavonošo brezmesnega gibanja. Foto: Reuters
V eni izmed torinskih restavracij. Prestolnica Piemonta slovi po svojem mesovju. Foto: Reuters
Vegetarijanskih in veganskih restavracij je na Zahodu vse več. Foto: Reuters
Zagovorniki veganske in vegetarijanske prehrane kot argument navajajo tudi, da uživanje mesa škodi okolju. Foto: Reuters
Appendinova je na čelo Torina prijadrala na valu uspeha antiesteblišmentnega Gibanja petih zvezd. Foto: EPA

Kot opozarja portal Treehugger, Italija namreč ni najprimernejši kraj za lansiranje tako ambicioznega brezmesnega gibanja. To je dežela počasi dušenih bolonjskih omak, pršutov, florentincev, teletine s tunino omako, osso buca, karpača, larda in ragujev. To je dežela, kjer je meso kralj, brezmesni obrok pa ni pravi obrok.

Zato je razumljivo, da je predlog Appendinove, 32-letne članice populističnega evroskeptičnega Gibanja petih zvezd (M5S) in goreče vegetarijanke, naletel na precej odpora. Appendinova je ob tem napovedala še, da bodo v Torinu uvedli en brezmesni dan v tednu.

"Promocija veganske in vegetarijanske prehrane je ključnega pomena pri varovanju našega okolja in zdravja naših meščanov ter za dobrobit naših živali. Vodilni strokovnjaki za zdravje, nutricionisti in politična stroka bodo v šolah pomagali promovirati kulturo spoštovanja, otroke pa učili, kako dobro jesti, pri tem pa ščititi Zemljo in pravice živali," je sporočila nova lokalna uprava julija, malo zatem, ko je član M5S in predsednik parlamenta Luigi di Maio svoj 30. rojstni dan praznoval z vegansko torto.

Trend: manj mesa, a to kakovostnejše
Pet mesecev po tej drzni napovedi se v prestolnici Piemonta z 870.000 prebivalci kaj dosti ni spremenilo, so pa prebivalci zaradi vegediktature še vedno razburjeni, ugotavlja Guardian. Nekateri Torinčani pravijo, da je vzpon vegetarijanstva in veganstva zgolj modna muha, ki se bo sčasoma izpela, pri načrtih Appendinove pa da naj bi šlo za nabiranje glasov.

"Mislim, da ta veganski načrt ni del širšega načrta za turistični razvoj območja, ampak gre bolj zato, da se je vegetarijance začelo prepoznavati kot pomemben del volilnega telesa in gre za nabiranje glasov," meni Michelangelo Conoscenti, profesor angleščine in jezikoslovja na torinski univerzi.

Spet drugi, vključno z lokalnimi prodajalci mesa, se zavedajo, da naravnanost proti mesu ni vezana zgolj na županjo, ampak brezmesnost promovirajo tudi na televiziji. Meso tako pogosto označujejo za nezdravo, zato se mu je odpovedalo toliko starejših ljudi, medtem ko mladi to počno bolj iz okoljskih in etičnih razlogov.

Po drugi strani pa tudi mladi mesojedci kupujejo vse manj mesa, a mora zato to biti višje kakovosti, zato mesarji poročajo o upadu prodaje tudi do 50 odstotkov v zadnjih letih. Torinski mesarji so zato nad predlogom županje besni in zahtevajo, da če bo brezmesni dan sprejet, dobijo v zameno še en striktno mesni dan na teden.

Veganstvo kot pot do trajnosti
Številni, zlasti starši, menijo, da bi se moral mestni svet Appendinove namesto na vegetarijanski boj osredotočiti na druge, pomembnejše stvari, kot je pomanjkanje kakovostne prehrane v šolah. Glede na to, da si nekatere italijanske šole ne morejo privoščiti niti toaletnega papirja, se razprava o vegedieti številnim staršem zdi povsem odveč.

Podžupanja in nova torinska komisarka za okolje Stefania Giannuzzi pa pravi, da si Torinčani županjine namere razlagajo napačno. "Tu ne gre za siljenje ljudi, da jedo na določen način, ne želimo si spopada z mesno industrijo. Tu gre za ozaveščanje in demonstriranje ljudem, da obstaja alternativa. Veganstvo je le del načrta, kako bi naredili naše mesto za trajnostno in promovirali okoljske teme," pravi Gianuzzijeva, ki je sicer že 20 let vegetarijanka.

Conoscenti odkimava: "Ne vidim Torina kot zastavonoše kulturnih sprememb, ker ljudje prihajajo sem, da bi pili naša lokalna vina in jedli dobro meso. Brezmesni dan, na katerega se sicer lahko jedo ribe, je uvedla že Cerkev (petek, op. a.), a se Italijani po tem le redko ravnajo. Sploh ne jemo toliko mesa, ni nam pa všeč, če nam kdo soli pamet glede lastne prehrane. To je del naše antiavtoritetne genetike, to nas dela Italijane!"