Tiskovni predstavnik občine Bagnoregio Roberto Pomi je namreč pojasnil, da je januarja Italija tudi uradno podprla njihova dolgoletna prizadevanja in Unescu poslala kandidaturo mesteca, ki je nastalo v času Etruščanov, za vpis na prestižni seznam svetovne dediščine. Unesco bo zdaj kar leto in pol odločal, ali je Civita primerna za vpis na seznam, a pričakovati je, da bo kandidaturo odobril.

Mestece, v pokrajini Viterbo v osrednji Italiji, je namreč nastalo pred skoraj tri tisoč leti in se nato do srednjega veka razširilo, da je bilo približno trikrat večje kot danes. A ker stoji na geološko nestabilnem območju, so ga v zadnjih tisoč letih prizadele številne naravne nesreče: leta 1114 prvi (in do zdaj največji) plaz, ki je odnesel velik del kraja. V stoletjih, ki so sledila, je erozija postopoma "luščila" dele mesta, tako da ga zdaj ostaja le še majhen del, ki kraljuje na vrhu vzpetine.

"Skozi tri tisočletja je agresivna erozija Civito praktično zreducirala na njegovo jedro, ostal je le osrednji trg in nekaj ulic okoli njega," za Reuters pojasnjuje 49-letni geolog Luca Costantini, ki je del skupine, zadolžene za spremljanje erozije in njeno upočasnjevanje. Domačini in strokovnjaki so se projekta zmanjšanja škode lotili že pred leti in v podzemnih kavernah, vklesanih v mehko sedimentno kamnino tuf, namestili jeklene podpornike, ki zdaj nekako "držijo" ostanke kraja na njenem mestu.

Geologi tudi nenehno spremljajo morebitne tresljaje, in sicer s t. i. ekstensometri, teleskopskimi palicami, nameščenimi po kraju, ki zaznavajo tudi najmanjše nevarne dražljaje.

Domačini so optimistični, da bo Civita zobu časa (kljub slabim napovedim) kljubovala še kar nekaj let. "Naše vodilo je odpornost. Civito so ustanovili Etruščani, preživela je obodbje Rimljanov, nato srednji vek in se obdržala do danes," ponosno navaja zgodovino kraja 32-letni župan Bagnoregia, Luca Profili.

A obenem se zaveda, da je znamenitost, ki zadnja leta privablja vse več turistov (da bi jih omejili, so že pred časom uvedli plačilo vstopnine v ostanke mesta), "izjemno krhka". Del mesta, ki se je ohranil do danes, je sicer nastal v srednjem veku, po omenjenem velikem plazu, in meri 152 krat 91 metrov. Do njega je mogoče zgolj po jeklenem mostičku, a le peš ali z manjšimi električnimi vozički.

Kljub ves čas preteči nevarnosti novih plazov ‒ ti so nazadnje huje poškodovali mesto v letih 2014 in 2015 ‒ pa v kraju redno živi od 10 do 14 ljudi, odvisno od sezone. Zdaj, ko turistov zaradi novega koronavirusa praktično ni, sameva tudi mestece, a 29-letni Stefano Lucarini, ki je tik pred izbruhom pandemije marca lani v Cviti kupil restavracijo, je optimističen: "Okoljsko tveganje je veliko, a vsi tu verjamemo, da bomo lahko ša kar nekaj let uživali v tem kraju."