Papworth je bil takrat del ekipe, ki je za britansko telekomunikacijsko podjetje Vodafone razvijala center za kratka sporočila (angl. Short Message Service Centre – SMSC). Ko je Papworth namestil sistem na lokaciji zahodno od Londona, je sedel za računalniški terminal in poslal preprosto sporočilo na mobilni telefon takratnega direktorja podjetja Vodafone Richarda Jarvisa, ki se je mudil na božični zabavi, navaja spletni portal Histroy.com.

Kmalu zatem je Papworth prejel klic, ki mu je sporočil, da je bilo sporočilo uspešno poslano. Mobilni telefoni sami takrat še niso mogli pošiljati povratnih sporočil.

"Sploh se mi ni zdelo pomembno," je pozneje v pogovoru za kanadski CBCC dejal Papworth. "Zame je bilo pomembno, da sem opravil svoje delo in zagotovil, da naša programska oprema, ki smo jo razvijali dobro leto, dobro deluje," je dejal.

Leta 1993 je nato finski proizvajalec mobilnih telefonov Nokia predstavil funkcijo SMS (angl. short message service) z značilnim zvočnim signalom, ki uporabnika telefona opozarja, da je prejel sporočilo, na svoji spletni strani navaja Vodafone.

SMS-sporočila so bila sprva omejena na 160 znakov. Zaradi te omejitve so prvi uporabniki te storitve razvili poseben jezik, ki vključuje še danes priljubljene kratice, kot so LOL (angl. laughing out loud oz. glasno se smejati) in OMG (angl. oh my God oz. o, moj Bog). Posledično so se razvili tudi prvi emotikoni – simboli, ustvarjeni iz znakov na tipkovnici, s katerimi pošiljatelji v besedilnih sporočilih še danes izražajo čustva (na primer :) ali :D).

Po podatkih slovenskega statističnega urada so uporabniki slovenskih mobilnih omrežij samo v drugem četrtletju letošnjega leta poslali okoli 577 milijonov SMS-sporočil, kar je odstotek več kot v enakem obdobju lani. Povprečni uporabnik je poslal dve SMS-sporočili na dan.