Trboveljčan Boris Zupan je s smučanjem povezan že skoraj 70 let. Od svojega sedmega leta dalje smuča, 35 let pa je bil tudi smučarski trener v Trbovljah in Celju. V dobrih sezonah je pripravil tudi po 30 parov smuči na dan, že kot mlad fant pa se je odločil, da bo smuči tudi zbiral.

"Začel sem okoli leta 1980, malce pred olimpijado v Sarajevu," je povedal Zupan in dodal, da je bil že od nekdaj povezan s smučanjem, želel pa si je, da se ta dediščina nekje ohranja. "Zbirati sem začel, da bo to ostalo mlajšim generacijam, da bodo videli, na kakšnih smučeh smo smučali," je še pojasnil ob spominjanju, da takrat še ni bilo sedežnic in vlečnic, kot jih poznamo zdaj.

Po okoli 40 letih zbiranja se lahko pohvali z zbirko, ki šteje več kot 300 parov smuči. Od tega jih je 80 še lesenih, izdelovali so jih približno do sredine 50. let prejšnjega stoletja. "Imam 40 parov brez robnikov, 40 parov lesenih z robniki," je poudaril in pripomnil, da so najstarejši primerki v njegovi lasti norveške alpske in norveške tekaške smuči iz leta 1900.

Zbirka je izjemno raznolika

Večino razstavnih predmetov je dobil od svojih rojakov, saj je veliko rudarjev smučalo. "Potrebovali so rekreacijo – da so šli takrat, ko so bili prosti, v soboto in nedeljo, v hribe, tam prespali in smučali." Zbirka obsega večino izdelanih modelov Elanovih smuči, od prvih iz leta 1946 pa vse do zadnjega modela Amfibio.

Med smučarskimi eksponati so se znašle tudi smuči Bogdana Norčiča in Jureta Franka, Zupan pa je ponosen tudi na smuči Markusa Erikssona, svetovnega prvaka iz Osla leta 1936. Prinesel mu jih je Trboveljčan, ki je bil takrat med drugo svetovno vojno na Norveškem.

O vrednosti ali prodaji posameznih smuči ne razmišlja. "Ne prodam pa nobenega para. Mogoče jih komu podarim, da ima za okras," je dejal Zupan, a poudaril, da bo podaril le tiste smuči, ki jih ima po dva para.