Genska napaka, zaradi katere je Julia Pastrana postala atrakcija 19. stoletja, se imenuje prirojena terminalna hipertrihoza, zanjo pa so značilne pretirana rast dlak po vsem telesu, deformirane obrazne poteze in povečane dlesni. Julia je zaradi svojega poraščenega obraza začela nastopati v zabavišču, kjer je s petjem in plesom upodabljala "igro matere narave", opisovali so jo kot "hibrid med človekom in opico".

A kljub vsemu je našla srečo v ljubezni, poročila se je s Theodorjem Lentom in z njim tudi zanosila. Leta 1860 je med turnejo v Moskvi rodila otroka, ki je imel podobne telesne značilnosti kot njegova mati, vendar je čez tri dni umrl. Nekaj dni zatem pa je zaradi poporodnega zapleta umrla tudi Julia.

Razkazovanje balzamiranega trupla
Toda njen soprog se je odločil, da bo nadaljeval turnejo, zato je balzamiral truplo žene in otroka ter ju v steklenem zaboju še naprej razkazoval po svetu. S posmrtnimi ostanki je leta 1876 obiskal Norveško, kjer so trupli neznanci najprej ukradli in nato odvrgli, nazadnje pa ju je našla policija in ju prepustila Univerzi v Oslu.

Končno spet doma
Leta 2005 je mehiška umetnica Laura Anderson Barbata začela kampanjo, da se posmrtni ostanki Julie Pastrana vrnejo na rodno grudo, pri tem pa so jo podprle tudi oblasti v Mexico Cityju. Po več letih so njihova prizadevanja obrodila sadove in danes so Julio položili v mehiško zemljo k zadnjemu počitku.

"Predstavljajte si krutost človeške rase, s katero se je morala spopasti. In moč, s katero je to premagovala," je na žalni slovesnosti dejal župan Sinaloe de Leyve. "Zasluži si vrnjeno čast in svoje mesto v zgodovini, pa tudi v svetovnem spominu," pa je ob tej priložnosti za New York Times povedala Laura Anderson Barbata.