Gregorjevo je ime dobilo po papežu Gregorju Velikem, ki je živel v 6. stoletju in je veljal za dobrega, celo idealnega papeža. Sv. Gregor je sicer zavetnik rudnikov, zidarjev, izdelovalcev gumbov in (našitkov), učenjakov, učiteljev, študentov, predvsem pa je zavetnik glasbenikov, pevcev, pevskih zborov ter zborovskega in koralnega petja. Proslavil se je namreč s tem, da je uredil cerkveno petje (gregorijanski koral).

Gregorjevo ni (več) god sv. Gregorja
Njegov soimenjak, papež Gregor XIII., je približno 1000 let pozneje, v 16. stoletju, zaradi napak ukinil julijanski in uvedel po sebi poimenovan gregorijanski koledar. Do tedaj je bil dan svetnika Gregorja 10 dni pozneje in je tako veljal za prvi pomladni dan.

Cerkev je sicer pred nekaj desetletji (natančneje, leta 1969) god svetega Gregorja prestavila na 3. september, na dan njegovega škofovskega posvečenja. Prejšnji "gregorjev dan", ki je označeval dan njegove smrti leta 604 v Rimu, se namreč zgodi vsako leto v postnem času, kar pa po njihovem mnenju ni bilo najprimerneje.

Prva ptica, ki jo dekle vidi ...
Z gregorjevim je povezanih več tradicionalnih verovanj - od teh tako pravi, da bo prva ptica, ki jo mlado dekle na ta dan vidi, naznanila, kakšen bo njen mož. Druga šega pa pravi, da sv. Gregor prinaša luč in na ta dan "luč v vodo vrže" - po ljudskem izročilu se do gregorjevega dan toliko podaljša, da so lahko (predvsem železarski) delavci, ki so do tedaj delali ob svetlobi petrolejk, luč "vrgli v vodo".

Gregorjevo ali slovensko valentinovo, kot ga tudi imenujejo, pa ponekod praznujejo še danes. Še posebno dobro je tradicija spuščanja gregorčkov po rekah in potokih ohranjena na Gorenjskem, v krajih z dolgoletno obrtniško tradicij - na primer v Tržiču (čevljarstvo), Kropi (kovaštvo, žebljarstvo) in Železnikih (železarstvo).

Nekoč bakle, danes plavajoče umetnine
Na predvečer praznika so obrtniki nekoč po zraku vihteli bakle iz starih, v smoli namočenih metel, v starih peharjih pa so zažigali s smolo polite oblance in jih spuščali po vodi, češ naj voda odnese neprijetno delo pri slabi luči. Danes po vodi spuščajo umetelno izdelane hišice, v katere postavijo svečke, ali pa t. i. cambohe, košare, napolnjene z žagovino in osvetljene z lučjo.