Miklavž ali Nikolaj (kar pomeni zmaga ljudstva) se je rodil ob koncu tretjega stoletja našega štetja v kraju Patara v Mali Aziji. Oče in mati sta mu umrla, ko je bil še precej mlad, zato je zanj skrbel stric v mestu Mira. Starša sta mu po smrti pustila lepo premoženje, ki ga je razdelil med reveže, sam pa je postal redovnik.
V Miri so se verniki ob smrti škofa odločili, da bo tisti duhovnik, ki bo naslednje jutro prvi stopil v cerkev, novi škof. To je bil Nikolaj. Svojim vernikom je hotel biti v vsem zgled, zlasti v dobrodelnosti. Ko je nastopil škofovsko službo, so kristjane v rimski državi še preganjali in tudi sam je bil zaradi vere v ječi.
Kmalu po smrti so ga ljudje začeli častiti kot svetnika. O njegovi priljubljenosti največ povedo legende o njegovi dobrodelnosti. Med drugim naj bi trem revnim dekletom priskrbel primerno doto, da so se tako izognile sramoti in se lahko pošteno poročile. Nikolaj pa je eden izmed najbolj čaščenih svetnikov, saj velja za zaščitnika mornarjev, brodarjev in splavarjev.
V prejšnjem stoletju se je skoraj po vseh slovenskih pokrajinah utrdilo miklavževanje - obhod Miklavža s spremstvom na predvečer svetnikovega godu. Kmalu po drugi svetovni vojni je Miklavža "pregnal" Dedek Mraz iz Rusije, vendar se je miklavževanje po osamosvojitvi Slovenije obnovilo.
Miklavževi sprevodi vse bolj priljubljeni
Tako na predvečer svojega godu 6. decembra Miklavž hodi s svojim spremstvom, angeli in parkeljni, od hiše do hiše in prinaša pridnim otrokom darila, porednim pa šibe. Marsikje pa se god sv. Miklavža razume kot dan krščanske dobrodelnosti, ko se z različnimi darovi spomnijo zapuščenih, revnih in osamljenih otrok.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje