Omenjeni skupini skupaj s številnimi drugimi glasbenimi zasedbami na prvi uradni turneji po ZDA "napadata" devet newyorških mest: od New Yorka do Chapel Hilla v Severni Karolini. Zasedbi, ki ju zastopata soustanovitelja založbe Maybe Mars, Charles Saliba in Michael Pettis, želita razširiti svojo bazo oboževalcev in s kitajskim rockom osvojiti Ameriko, nato še svet. Predvsem pa izboljšati ugled kitajske glasbene scene, ki naj bi postala "naslednja velika stvar".

Yan Haisong, vodja skupine P.K. 14, je bil pred dvotedensko ameriško turneje vznemirjen in živčen: poleg newyorških znamenitosti namerava v tamkajšnjih številnih trgovinah s ploščami razširiti svojo zbirko, piše Jo Ling Ken za CNN. Yana je namreč zelo zaznamovala newyorška glasbena scena in zdaj upa, da bo njegova skupina v veliko jabolko prinesla košček Pekinga. "Igrali bomo pred drugačnim občinstvom in ne vemo, ali nas bodo sprejeli, še posebej zato, ker bomo peli v kitajščini," je povedal.

A novinar CNN-a ugiba, da so skrbi mladega rockerja neutemeljene. Ameriško občinstvo jih je nestrpno pričakovalo, mediji so jih napovedovali kot "seznam umetnikov, ki so trenutno na čelu nacionalnega gibanja in sodobni kitajski rock usmerjajo k mednarodnemu priznanju".

Od revolucionarnih pesmi do heavy metala
Kitajski rokenrol, ki je prej veljal za precej podtalno in eksperimentalno gibanje, je prišel zelo daleč in se zelo hitro širi. Le nekaj desetletij nazaj je bila namreč kitajska popularna glasba omejena na revolucionarne pesmi in balade, ki jih je morala odobriti vlada. Danes je prizorišče odprto in na njem so dobrodošli najrazličnješi žanri: od klasike do heavy metala.

Mladi Kitajci množično drvijo v Peking, oboroženi le s sanjami, da jim bo uspelo. Igrajo v majhnih, a vplivnih klubih, kot je D-22, sestrski klub založbe Maybe Mars. Tudi klub vodita prej omenjena Petits in Saliba, prizorišče v univerzitetnem območju pa velja za najbolj vroč lokal za mlade kitajske zasedbe. Sem prihajajo ljubitelji glasbe odkrivat nove talente, tu se rojeva mladi kitajski rokenrol.

"Himne kitajske mladinske kontrakulture"
Ricky Sixx, mladi kitajski rocker v usnjenih hlačah in z razmršenimi dolgimi lasmi, se je v Peking preselil iz malega mesteca v provinci Hebei, saj si je želel rockerskega dogajanja. "V mojem domačem kraju imamo samo en bar. Tako majhen je in tako malo ljudi bi prišlo," je povedal. Ko je vstopil v D-22, je Sixx čutil, da je našel kraj, kjer bo lahko uresničil sanje. O pekinški sceni pa pravi: "Rokenrol glasba ni le rokenrol glasba. Gre za duh rokenrola."

Le nekaj mesecev po prihodu v prestolnico Sixx velja za enega vzhajajočih zvezdnikov kluba, morda nekakšno mlajšo različico Carsick Cars, skupine, ki velja za najuspešnejši "izvozni predmet" kluba D-22, osvojili so mednarodno občinstvo in po Evropi nastopali pred Sonic Youth. Danes so most do kitajskega rokenrola za mnoge Američane, izvajajo "himne kitajske mladinske kontrakulture": njihove pesmi so mešanica nalezljivega popa in rahlo političnega družbenega komentarja.

Oče kitajskega rocka usmerja mlade
A rockscena v Pekingu se mora boriti z globoko zakoreninjenimi stereotipi, saj Kitajska slovi po ponaredkih zahodnih smernic: od modnih torbic do avtomobilov in celo popzvezdnikov, ki se raje kot z ustvarjanjem ukvarjajo s "playbackom" in svojim videzom. A dandanes "mandopop" in karaoke niso edini zvoki, ki prihajajo iz lokalov po mestu. Rockscena se ogreva in je izjemno izvirna. "Veliko smo se naučili s posnemanjem," pravi Cui Jian, eden največjih kitajskih rockzvezdnikov. "A imamo lastne težave, lastna občutja in smo začeli delati lastno glasbo."

Cui Jian velja za očeta kitajskega rokenrola, ki že 20 let deluje na prizorišču, danes pa opogumlja mlade skupine, naj bodo izvirne in naj eksperimentarjo s svojo glasbo. Na kitajskem MTV-ju kot glasnik kontrakulture, ki na novo osmišlja izraz "made in China", vodi oddajo, v kateri naj bi promovirali višje standarde glasbene industrije. Nasprotuje "playbacku" in izpostavlja skupine, v katerih vidi prihodnost.

Na drugi strani mesta, v klubu D-22, pa Charles Saliba in Michael Pettis delata isto. Do danes je njuna založba Maybe Mars podpisala pogodbo s 24 skupinami, za katere verjameta, da imajo resničen potencial na kitajskem trgu rokenrola. "Iščeva nekaj, kar bo vsaj zvenelo novo in ni kopija ali fotokopija, ampak je resnično ostro. To je kot odkrivanje nove barve."