Po poklicu strojni tehnik, ki dela kot operater na CNC-stroju, po duši glasbenik. Ljubezen do glasbe, kitar, lesa in umetniškega ustvarjanja je 29-letnik, ki se je na kitaro naučil igrati sam pri 15 letih, združil v eno – izdelovanje lesenih električnih kitar. "Prvo kitaro sem si naredil pred tremi leti. Vedno sem čutil strast do kitar, blizu mi je bilo tudi ročno delo, ustvarjanje z lesom. Neki dan sem se odločil, da bom naredil kitaro. Večino stvari sem pogledal na spletu in pri izdelovalcih kitar. Po okoli petih poskusih ti potem le uspe. Namen je bil, da bi si izdelal malo boljšo kitaro, kot si jo lahko privoščim."
In jo je. Potem pa je lani na koncertu ameriške rockovske skupine Rival Sons iz Kalifornije v Italiji pogumno stopil do kitarista Scotta Holidaya in mu predlagal, da bi mu izdelal unikatno kitaro. Dogovori o konstrukciji, obliki, dizajnu so hitro stekli in po okoli petih mesecih truda zdaj z veseljem pokaže in zaigra na leseno lepotico. Vanjo je vložil ne le ogromno časa, temveč tudi denarja za vse butične dodatke. "Dal mi je veliko svobode, narisal sem več različic. Ubiralka je po njegovih zahtevah iz ebenovine, sicer pa rad uporabljam les, ki raste pri nas. Trup je iz oreha, vrat je iz javorja, preostale materiale, denimo magnete, sem kupil pri izdelovalcih 'top' dodatkov." Upa, da bo ta zadnja kitara zanj odskočna deska in da bo konjiček nekoč prerasel v resnejši posel, čeprav si želi ustvarjati prav takšne unikatne, butične kitare, narejene po meri posameznega kitarista.
Medtem ko ob srkanju piva z žarom v očeh pripoveduje o svojem delu, se nama na vrtu pridruži njegova žena Cecilija iz Benečije. Je kaj drugače na tej strani hriba, jo povprašam. "Nič. Ljudje so isti, jezik je isti, samo vasi so tu polnejše," odgovori v simpatični beneški govorici. Ker kmalu pričakujeta prvega otroka, improviziran glasbeni studio z ojačevalci v dnevni sobi počasi izgublja svoj prostor, v šali potarna Jani, pa vendarle privoli, da nam pokaže, kako lesena lepotica tudi zveni. In ker skladbe ne prepoznam, ga previdno povprašam po naslovu. "To je moja skladba. Skupaj s prijatelji iz Benečije konec leta pripravljamo zgoščenko, poseben projekt, povezan z beneškimi pravljicami," odgovori skromno. Cecilija pa po tihem doda: "Ko sva se spoznala, je ves čas slikal, hiša je bila polna končanih in napol končanih risb, večinoma portretov, zdaj so kitare."
Ampak tudi znanje risanja mu pride pri izdelovanju kitar (pa tudi drugih lesenih izdelkov v njegovi zbirki) še kako prav. "Že skica zahteva precej časa. Skico nato preneseš na les, sledi pa veliko ročnega žaganja, brušenja, ogromno je prahu," opisuje. Vse je treba do tisočinke izpiliti, nadaljuje v zanosu: "Sledita barvanje, lakiranje, ta je sicer samo oljena. Na koncu ravnanje prečk, sestava, uglaševanje. Potem pa poskusiš, ali stvar deluje. In če deluje, si zelo zadovoljen." Edini stroj, ki ga pri svojem delu uporablja, je CNC obdelovalni stroj, brez katerega utori in prečke ne bi bili tako natančni, zvok pa ne tako izpopolnjen, vse drugo je odvisno od njegovih rok in drobnega orodja. Ko je v največjem zagonu, po osmih urah službe v eni izmed tolminskih tovarn, v svoji v mali leseni vrtni uti s pogledom proti Matajurju in Krnskemu pogorju, polni skic, novih delov kitar, ki še čakajo na izdelavo, preživi tudi šest ali več ur. "Žena ni zadovoljna, ampak potrpi," se simpatično nasmehne.
In kaj bi bila zanj največja nagrada? Kdo bi v najlepših sanjah igral na njegovo kitaro? "Moj najljubši kitarist je David Gilmour, bi pa bil vesel vsakogar, ki bi želel mojo kitaro." In katera skladba bi najbolje zvenela? "Uf, to je pa težko vprašanje. Mogoče Shine on You Crazy Diamond skupine Pink Floyd."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje