Zvočni valovi iz ledene gore imajo frekvenco okoli 0,5 Hz, kar je tako nizka frekvenca, da je človeško uho ne zazna.

Ko pa so ledeniško "petje" predvajali pri večji hitrosti, se je slišalo kot roj čebel ali kot orkester, ki se ogreva, da bo začel igrati.

Nemški inštitut za polarne in pomorske raziskave Alfreda Wegenerja je v reviji Science Magazine objavil izsledke študije iz leta 2002, ki to dokazujejo.

Med julijem in avgustom leta 2002 so namreč med snemanjem potresnega in tektonskega gibanja na antarktični obali Atlantskega oceana posneli še zvočne signale, kakršnih do zdaj še niso zaznali.

Ko so signalu sledili, so odkrili ledeno goro, velikosti 20 x 50 kilometrov, ki je trčila v podvodni polotok, zaradi česar je nastal omenjeni zvok.

Kot trdi znanstvenica Vera Schlindwein, je ledena gora obtičala na morskem dnu. Tako je voda z velikim pritiskom prodirala skozi njene razpoke in predore. Tako je ledena gora začela "peti".