Šelestenje suhe koruze na šempaškem polju v spodnji Vipavski dolini je bilo vse glasnejše, saj so tik pred dežjem hiteli s pobiranjem storžev. Lomljenje sirka – kot opravilu rečejo domačini – ni bilo samo moško delo.

"Bilo je tudi žensko delo. Vsi, ki smo bili pri hiši, smo morali iti pomagat," pravi Anica Kolenc. Vmes so suha grla vendarle malce splahnili. "Ma, seveda! Kjantar'ca (pletenka vina, op. a.) je za pogum!" se priduša Ivan Oberdank.

Večino dela so opravili na roke, obiranje pa je vendarle dokončal kombajn. "Zmore približno 15 ton na uro. Ljudje bi to verjetno počeli nekaj dni," razloži Martin Cernatič.

Na domačem dvorišču pa so nadaljevali – po starem. Seveda tudi z najmlajšimi. "Najbolj mi je všeč, ko smo bili na polju. Tudi lupljenje koruze ni težko," pove Jakob Cernatič.

Žuljev pri žurjenju sirka ni bilo, pridne roke so spodbujali tudi s pesmijo. In je trajalo veselo pozno v noč. "Naslednji dan je bil pa poln borjač (dvorišče, op. a.) 'kožuhovlja', iz katerega smo potem izdelovali blazine za spanje," omeni Anica Kolenc.

Pletli so tudi sirkove kite. Vmes so narezali in spekli kostanj, da so si pogreli roke. In seveda s polentarjem kuhali pravo polento ter tako na turistični kmetiji Pri Rjavčevih sklenili pot od njive do kotla.